Kdor ne postavi dogajanja v Izraelu oziroma Palestini v ustrezen zgodovinskopolitični kontekst, se bo v neskončnost vrtel v krogu in s tem le utrjeval idejo o nerešljivosti tega vprašanja. Avtorica pri londonski založbi Pluto Press aprila izdane knjige Ena država (Edina demokratična prihodnost za Palestino-Izrael) kot mogoče rezultate v prihodnosti omenja tri, in sicer omogočanje, da se nadaljuje trenutna situacija, razdelitev ozemlja na izraelsko državo in skupek palestinskih enklav, poimenovanih palestinska država, ter delitev ozemlja v obliki ene enotne države. Po njenem mnenju ima možnosti za dolgoročni obstanek le tretja možnost, saj naj bi le ta predstavljala pravično ureditev za rešitev konflikta. Vsi drugi predlogi za mir so namreč obsojeni na propad, tudi v primeru uveljavitve, saj se izogibajo temeljnemu vzroku konflikta, namreč razlastitvi Palestincev in njenim posledicam.

Karmi je na svoji koži izkusila nastanek Izraela. Aprila leta 1948, v času nakbe oziroma katastrofe za Palestince, je bila namreč z družino prisiljena oditi iz Jeruzalema. Tako je postala ena od več kot 700.000 ljudi, ki so bili pregnani s svojih domov na ozemlju današnjega Izraela v imenu vzpostavitve judovske večine v novi državi. "Izrael je nastal na ruševinah Palestine," piše avtorica. Vse od svoje ustanovitve se Izrael sooča z osnovno dilemo, kako ustvariti in nato ohranjati državo za eno ljudstvo na ozemlju, ki je bilo že poseljeno z drugim. Predpogoj za nastanek Izraela v obliki, kakršno so si zamislili zagovorniki sionizma, judovskega nacionalističnega gibanja, ki je nastalo konec 19. stoletja, je bil pregon avtohtonega nejudovskega prebivalstva. 75 let pozneje to pomeni 5,9 milijona palestinskih beguncev (podatki ZN-a), ki živijo v begunskih taboriščih na ozemljih pod izraelsko vojaško okupacijo ali v sosednjih državah in jim Izrael ne dovoli vrnitve, saj bi to spremenilo njegovo demografsko sliko in ogrozilo koncept judovske države.

Avtorica omeni, da je pred nastankom Izraela majhna skupina sionistov sicer zagovarjala sobivanje Judov in Arabcev kot mogoče in zaželeno, zamislili so si celo skupno državo, a je večina sionistov te ideje preglasila. Posledice so paradoksalne. Čeprav so Palestinci žrtve kolonizacije in okupacije, se je kolonizator in okupator prisilil v brezizhoden položaj, saj je ustvaril apartheidski sistem na vsem ozemlju pod njegovim nadzorom, torej v okviru svojih meja (ki jih niti sam ne priznava oziroma upošteva) in na ozemljih pod njegovo vojaško okupacijo. Kot je leta 2021 opozorila tudi izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic B’Tselem, vlada na vsem ozemlju med Sredozemskim morjem in reko Jordan en režim z glavnim načelom "judovske prevlade". Prav to načelo pa terja zanikanje demokracije in vztrajanje na vojaškem podrejanju milijonov prebivalcev, torej stanje, ki je dolgoročno nevzdržno. Prišli smo do točke brez vrnitve, pravi Karmi.

Danes je Izrael jedrsko oborožena regionalna sila, ki uživa brezpogojno vojaško, politično in gospodarsko podporo Zahoda, predvsem ZDA, a tudi EU-ja, leži na 78 odstotkih historične Palestine, območja med Sredozemskim morjem in reko Jordan, preostalih 22 odstotkov pa je pod njegovo vojaško okupacijo. Izrael tako nadzira življenja 100 odstotkov prebivalcev na tem območju, naj bodo njegovi državljani, judovski in nejudovski, ali prebivalci na zasedenih ozemljih, za vse pa na podlagi etnične in verske pripadnosti uveljavlja različne režime in jim dodeljuje različne stopnje pravic. Do tega stanja je prišlo kljub oziroma zaradi desetletja "arabsko-izraelskega mirovnega procesa", ki je po mnenju avtorice izraz v političnem besedišču, od katerega nima noben manj pomena. Proces je sicer potekal, a ne mirovni, temveč proces izraelskega prisvajanja palestinskega ozemlja in naravnih virov, stiskanja Palestincev na vse manjša območja ali njihovo siljenje v izselitev.

Zagovorniki Izraela se v očitkih zoper Palestince, da so se svoji lastni državi večkrat odrekli, pogosto sklicujejo na njihovo zavrnitev resolucije Generalne skupščine ZN-a 181, ki je leta 1947, torej pred nastankom Izraela, predvidevala delitev Palestine na judovsko in arabsko državo. A kot piše izraelski zgodovinar Ilan Pappe, je ta zavrnitev razumljiva. Palestinci namreč niso hoteli sprejeti delitve domovine, kot so to videli, z evropskimi naseljenci, ki so jo prišli kolonizirat. Pappe opozarja na izrazito naklonjenost resolucije zahtevam sionistov. Kot piše, so imeli Judje v Palestini leta 1947 v lasti le 5,8 odstotka obdelane zemlje, Palestinci pa so kljub večdesetletnemu množičnemu priseljevanju Judov še vedno predstavljali dve tretjini prebivalstva. Kljub temu je resolucija predvidevala več kot 55 odstotkov ozemlja Palestine za judovsko državo.

Sorodna novica Jeff Halper: Dekoloniziranje Izraela, osvobajanje Palestine

Palestinci, dolgo v kolektivnem šoku zaradi njihove razlastitve in izgona, so se desetletja oklepali ideje o povrnitvi celotne izgubljene domovine, tudi z oboroženim bojem. To je zagovarjala tudi leta 1964 ustanovljena Organizacija za osvoboditev Palestine (PLO). Njen zakonodajni organ, Palestinski nacionalni svet, pa je začel mehčati stališče že v sedemdesetih letih 20. stoletja, nekaj let po izraelski okupaciji preostanka Palestine. Leta 1977 je tako pozval k "neodvisni nacionalni državi" v Palestini, pri čemer ni več omenjal njene popolne osvoboditve. Palestinci so s pozicije šibkejšega začeli sprejemati idejo dveh držav. PLO je tako leta 1988 razglasil neodvisno palestinsko državo na okupiranih območjih, torej na okoli le 22 odstotkih celotne Palestine, in s tem priznal Izrael. Leta 1993 je z njim sprejel sporazum iz Osla, ki naj bi v nekaj letih končno in dokončno tlakoval pot do palestinske države, kar pa se ni zgodilo. Izrael se namreč nikoli ni odrekel okupiranim ozemljem, ki jih je prepredel z nezakonitimi naselbinami, tudi mesti z več deset tisoč prebivalci, in vso pripadajočo infrastrukturo in vojaškimi nadzornimi točkami, s čimer je območje, ki naj bi postalo palestinska država, strateško povsem razbil, razdelil, razkosal ter naselil z zdaj več kot 600.000 judovskimi naseljenci.

Rešitev v obliki dveh držav kot ohranjanje vzroka bolezni

Karmi opozarja, da tudi nastanek palestinske države ne bi rešil osnovnega problema, in sicer vprašanja palestinskih beguncev, saj jih država na tako majhnem delu Palestine ne bi mogla sprejeti, a Izrael je z neprekinjeno kolonizacijo poskrbel, da so vse razprave o smiselnosti rešitve v obliki dveh držav tako in tako nesmiselne. Ta možnost namreč že desetletja ne obstaja. Avtorica ob tem opozarja, da je izraelska okupacija iz leta 1967 le "simptom bolezni", ne pa njen vzrok. Po njenih besedah se "rešitev v obliki dveh držav ni le omejila na ukvarjanje s simptomi, ampak je aktivno pomagala ohranjati vzrok". Kot logično rešitev konflikta avtorica tako izpostavlja oblikovanje ene države, ki "v svojem bistvu obravnava samo srce zadeve, obstoj Izraela kot sionistične države". V takšni enotni državi se nobenemu judovskemu naseljencu ne bi bilo treba preseliti in noben Palestinec ne bi bil pod okupacijo, pojasnjuje.

Čeprav zveni ta ureditev preprosta, pa vendarle obstajajo različne mogoče izvedbe. Karmi predstavlja dve glavni, in sicer binacionalni model, po katerem bi obe skupini delili državo, a ostali etnično ločeni, ter sekularni in demokratični, ki bi temeljil na načelu "en človek, en glas" in enakih pravicah, ne glede na etnično ali versko pripadnost. Binacionalni model bi v nasprotju s sekularnim in demokratičnim po njenem mnenju omogočil preživetje sionizma, čeprav v okrnjeni obliki. V binacionalnem modelu države bi bila namreč vsaka skupnost avtonomna na področju jezika, izobrazbe in kulture, skupne institucije pa bi obstajale na področjih obrambe in gospodarstva, medtem ko naj bi sekularna demokracija pomagala oblikovati skupno nacionalno identiteto.

Sorodna novica Falk: Rešitev dveh držav kot pretvarjanje iskanja kompromisa brez zaveze k ukrepom

Karmi se v knjigi sooči tudi z ovirami za nastanek ene države. Ena od njih je javnomnenjska podpora. Čeprav poteka razprava o takšni rešitvi, sicer (vse manj) na marginah splošnih razprav o izraelsko-palestinskem vprašanju, že desetletja, pa je podpora zanjo med Palestinci in Izraelci razmeroma skromna. Po neki palestinsko-izraelski raziskavi iz leta 2020 je bila na obeh straneh podpora za dve državi podobna, 42- in 43-odstotna, podobna pa je bila tudi podpora za eno državo. Med Palestinci je bila devet, med Izraelci pa 10-odstotna. A že raziskava leto pozneje je pokazala velik porast podpore binacionalni državi med Palestinci. Narasla je na 26 odstotkov, medtem ko je podpora ideji dveh držav padla na 29 odstotkov. Številni Palestinci so idejo ene države zavračali in jo celo označevali za nevarno, češ da bi preusmerjala pozornost z nujnega boja za končanje okupacije. Drug zagovornik ene države, palestinsko-ameriški avtor Ali Abunimah, je leta 2015 v intervjuju za MMC pojasnil izraženo nizko podporo ideji ene države med Palestinci. "Ljudje v Palestini ne vodijo teoretično-političnih razprav o eni ali dveh državah. Skušajo preživeti," je dejal. Karmi izpostavlja tudi druge izzive v obliki splošne mednarodne uveljavljenosti rešitve v obliki dveh držav, podpore Zahoda projektu Izraela ter kulturne in psihološke navezanosti Judov po svetu na idejo Izraela.

Kot piše avtorica, bi morali obe skupini narediti velik korak. Izraelci bi se morali odreči ideji nadvlade in ekskluzivizma v imenu mirnega sobivanja ter nasprotovanja rasizmu in nasilju, Arabci pa bi morali opustiti sovraštvo do Izraelcev kot ljudi, ki jih vidijo zgolj kot kolonizatorje, in jih sprejeti kot enakopravne partnerje. Morali bi tudi redefinirati svojo nacionalno identiteto in biti pripravljeni sprejeti novo entiteto v regiji, palestinsko-izraelsko državo. Pot do tega cilja je lahko le postopna, piše Karmi. Palestinska samoupravna oblast, rezultat sporazuma iz Osla, ki jo številni vidijo kot ključnega sodelavca okupatorja, bi se morala najprej preleviti iz "psevdovlade neobstoječe države" v telo, ki bi vodilo kampanjo za projekt enakih pravic. To bi med drugim vključevalo izobraževanje, mednarodno promocijo te ideje in sklicevanje na mednarodno pravo. "Vzpostavitev pravične družbe namesto trenutnega sistema Izraela, ki eno skupino privilegira nad drugimi, je edina moralna in realistična možnost za prihodnost. Je tudi najboljši način za popravo strahotne krivice, ki jo je sionizem storil Palestincem, pa tudi Judom," piše Karmi.