V času protestov proti pravosodni reformi v Izraelu, ki je na ulice od januarja spravila sto tisoče ljudi, in se kljub zamrznitvi njenega sprejemanja nadaljujejo že 13. teden, se stopnjuje nasilje na ozemlju, ki je prav tako pod nadzorom izraelskih oblasti. Od začetka leta so izraelske okupacijske sile na Zahodnem bregu ubile 87 Palestincev, med njimi po poročanju palestinske tiskovne agencije Vafa tudi 17 mladoletnikov in starejšo žensko. Med ubitimi so tako borci, pripadniki oboroženih skupin, kot civilisti. V istem obdobju je v palestinskih napadih umrlo 13 Izraelcev in ena Ukrajinka.

Nasilja nad Palestinci na okupiranem ozemlju pa ne izvaja zgolj izraelska vojska, ampak tudi izraelski civilisti, in sicer naseljenci, pogosto oboroženi, ki živijo v nezakonitih judovskih naselbinah, ki jih je Izrael od začetka okupacije leta 1967 zgradil na palestinskem ozemlju. Izraelska televizija Channel 12 je konec februarja poročala, da se je od konca lanskega leta, ko je prisegla trenutna izraelska vlada, število primerov nasilja naseljencev v primerjavi z enakim obdobjem v prejšnjem letu podvojilo.

Podatek ne preseneča, glede na to, da sta poleg premierja Benjamina Netanjahuja ključni figuri skrajno desne vlade Itamar Ben-Gvir, vodja stranke Judovska moč, in Bezalel Smotrič, vodja Religijske sionistične stranke. Oba veljata za ekstremistična predstavnika gibanja naseljencev, Ben-Gvir je bil leta 2007 na izraelskem sodišču celo obsojen zaradi podpore organizaciji Kah, ki je bila v Izraelu označena za teroristično, in rasističnega hujskanja zoper Palestince. V Netanjahujevi vladi je minister za javno varnost, pristojen tudi za policijo in obmejno policijo, medtem ko je finančni minister Smotrič, ki se je sam označil za "homofobnega fašista", postal tudi dejansko guverner Zahodnega brega, saj nadzira t. i. civilno administracijo (ki je kljub imenu v resnici organ izraelske vojske), ki upravlja okupacijo palestinskih ozemelj onkraj vojaških operacij.

"Elementi tragičnih novosti in kontinuiranosti"

"Po eni strani te vlade ne bi smeli dojemati kot izjeme. Vse kršitve človekovih pravic, ki jih spremljamo danes, smo videli tudi pod prejšnjimi vladami. Lansko leto, leto 2022, je bilo najsmrtonosnejše za Palestince na Zahodnem bregu od leta 2004. Pomembno je, da trenutno dogajanje razumemo kot sosledje vsega, kar Izrael počne od začetka okupacije. Po drugi strani pa tudi ne smemo normalizirati te ekstremne vlade in njenih politik. Ta vlada je še bolj rasistična, še bolj ekstremna od prejšnjih, in to se bo seveda odražalo v razmerah na terenu," je v pogovoru za MMC dejala Dror Sadot iz izraelske organizacije za človekove pravice na zasedenih ozemljih B’Tselem.

Sorodna novica "Izrael se ni prelevil v normalno državo, izid volitev je pokazal njegov resnični obraz"

Na kontinuiteto delovanja izraelskih oblasti na zasedenih ozemljih tudi pod novo vlado je za MMC opozorila tudi posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih Francesca Albanese, ki ob tem opozarja na stopnjevanje nasilja. "Obstajajo elementi tragičnih novosti in kontinuiranosti. Kršitve in zlorabe, ki jih Palestinci prenašajo in trpijo, so enake, zasegi zemlje, rušenje domov, različne oblike kolektivnega kaznovanja, množične aretacije in samovoljna pridržanja, poniževanja, povrh vsega tega pa tudi vse več usmrtitev, ki so videti kot zunajsodne. A medtem ko so kršitve bolj ali manj enake, opažam, da se je absolutno povečalo število pretirane uporabe sile in smrtonosnega nasilja. Brutalnost naseljencev in vojske do Palestincev je popolnoma brez omejitev. Prej je obstajal vsaj minimalen občutek zadrževanja, zdaj ni niti tega več. To predstavlja stopnjevanje, a obenem ni nič novega in ni posledica bombastičnega prihoda Ben-Gvira in Smotriča v vlado, ampak let neovirane nezakonite okupacije in nekaznovanosti," je dejala.

Mednarodno javnost je konec februarja šokiral napad naseljencev na palestinsko mesto Huvara blizu Nablusa na severu Zahodnega brega. Šlo je za enega največjih organiziranih napadov na Palestince v več letih. Najmanj 400 naseljencev je vdrlo v Huvaro in zažgalo več kot 30 domov Palestincev in 100 avtomobilov, ubili so tudi 37-letnika, ranili pa najmanj 390 ljudi. Napad naseljencev, ki ga je celo izraelski poveljnik enot za Zahodnem bregu, general Jehuda Fuks, označil za "pogrom", je sledil napadu blizu Huvare, v katerem je Palestinec ustrelil in ubil dva izraelska naseljenca.

"Nasilje naseljencev je nasilje države"

"Kar smo videli v Huvari, je le skrajen primer vsega, kar se dogaja. Kar se je zgodilo v Huvari, se dogaja že leta. Nasilje naseljencev ni nekaj novega, ampak traja od začetka okupacije. Dinamika je vsakič popolnoma enaka. Naseljenci izvajajo nasilje nad Palestinci, vojska pa to vidi in večinoma ne ukrepa, pogosto se naseljencem tudi pridruži, ko skušajo Palestinci zaščititi svoje domove. Ceno nasilja naseljencev vedno plačajo le Palestinci. In točno to se je zgodilo v pogromu v Huvari v tako velikem obsegu. Vojska je bila prisotna in ni ukrepala in seveda ni nihče odgovarjal. Po pogromu je bila Huvara celo zaprta skoraj teden dni. Zaprli so vse trgovine in vse ceste, zaprli so dostop do Nablusa. Kdo torej plača zaradi nasilja naseljencev?" se je vprašala Sadot.

Posebna poročevalka ZN-a Albanese je opozorila na šokantnost obsega tega napada. "Dogodki v Huvari so bili šokantni zaradi njihovega obsega, zaradi števila zažganih hiš in avtomobilov, šokantno je bilo tudi videti toliko ljudi, ki so fanatično napadali druge civiliste. Tam ste lahko videli, kako so Palestinci dehumanizirani. Vojska je bila prisotna, pa ni storila ničesar." Sogovornica je poudarila, da so takšni napadi, sicer v manjšem obsegu, običajen pojav.

Izjava izraelskega generala Fuksa nakazuje na antagonizem, ki naj bi obstajal med izraelsko vojsko in izraelskimi naseljenci, v resnici pa gre za sinergijo. "Ko govorimo o nasilju naseljencev, moramo govoriti o nasilju države, saj nista ločena. Gre za neuradno vejo države. Ne pozabimo, država in naseljenci imajo isti cilj, in sicer zasesti čim več ozemlja Palestincev. Izrael financira naselbine in jih z vojsko varuje, naseljencem pa zagotavlja nekaznovanost, ko izvajajo nasilna dejanja. Ne gre torej za nekaj gnilih jabolk, kot želi nasilne naseljence prikazati Izrael, ampak za zelo sistematično politiko podpiranja nasilja naseljencev. To nasilje je gotovo nasilje države," je pojasnila Sadot iz B’Tselema.

Zanikanje obstoja palestinskega ljudstva

Da je nasilje naseljencev usklajeno s politikami izraelske države, je potrdila izjava ministra Smotriča nekaj dni po napadu na Huvaro, ko je dejal, da bi moral Izrael to mesto "izbrisati". S tem je obudil spomin na okoliščine nastanka Izraela leta 1948. Med letoma 1947 in 1949 so namreč sionistične sile, predhodnice izraelske vojske, uničile približno 530 palestinskih vasi in ubile okoli 15.000 Palestincev, z domov pa jih je bilo izgnanih 750.000.

Smotrič je šel pozneje še korak dlje in med obiskom Francije celo zanikal obstoj Palestincev kot ljudstva. "Palestinci ne obstajajo, ker ne obstaja palestinsko ljudstvo," je dejal in dodal, da tudi palestinska zgodovina in palestinski jezik ne obstajata. Tovrstno zanikanje Palestincev kot ljudstva v Izraelu ni novost. Enako je že v šestdesetih letih 20. stoletja trdila takratna izraelska premierka Golda Meir. Takšna stališča so sicer v skladu z zgodnjim sionističnim geslom o Palestini kot "deželi brez ljudi (Palestincev) za ljudi (Jude) brez dežele".

Francesca Albanese je pojasnila, da so izjave izraelskih vladnih funkcionarjev "vse bolj brutalne". "To je tisto, kar se je spremenilo. Medtem ko so si drugi politiki v prejšnjih vladah morda drznili takšno retoriko uporabiti tu in tam, je ta retorika pri Ben-Gviru in Smotriču stalna. Gre za neprestan niz sovražnih izjav do Palestincev kot posameznikov in kot ljudstva."

Sorodna novica Napadi Izraela na palestinske novinarje: "Načrten in sistematičen poskus prikriti resnico"

Izraelska vojska stopnjuje racije v palestinskih mestih, ki so pogosto smrtonosne. Konec februarja je v Nablusu ubila 11 ljudi, med njimi najmanj štiri civiliste, več kot sto jih je ranila. Izrael racije predstavlja kot odziv na palestinske napade in delovanje oboroženih skupin na zasedenem ozemlju. Posebna poročevalka ZN-a je v odgovoru na vprašanje, kolikšno odgovornost za porast nasilja nosi oborožen odpor Palestincev, poudarila, da palestinski odpor večinoma predstavljajo mirni protesti, bojkot naselbin in uporaba zakonskih možnosti proti okupaciji, a da obstajajo tudi žepi oboroženega odpora. "Dolgo časa nismo videli takšnega oboroženega odpora. Številni ugibajo, ali gre za tretjo intifado (tretjo vstajo po prvi med letoma 1987 in 1993 ter drugo med letoma 2000 in 2005, op. a.). Tega ne vem, vem pa, da Palestince neprestano zlorabljajo in izzivajo, toliko nasilja pa lahko enkrat povzroči nasilen odgovor".

Izrael svojo zasedbo palestinskih ozemelj medtem še povečuje. 21. marca je tako izraelski parlament sprejel spremembe zakona iz leta 2005, ki je uradno prepovedoval vrnitev naseljencev v štiri naselbine na severu Zahodnega brega. S spremembami je parlament odprl vrata za dodatno naseljevanje zasedenega ozemlja, kar so deklarativno obsodile tako ZDA kot EU.

Izrael ovira delo posebne poročevalke ZN-a

Posebna poročevalka ZN-a za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih Albanese, ki je mandat prevzela maja lani, pripravlja svoje prvo poročilo o ugotovitvah za Svet ZN-a za človekove pravice, v okviru teh priprav pa je nameravala novembra in decembra lani obiskati zasedena ozemlja, a ji Izrael tega ni dovolil. Pojasnila je, kako poteka sodelovanje Izraela z njenim uradom. "Izrael s posebnim poročevalcem ZN-a na tem področju ni nikoli sodeloval. A do leta 2007 vsaj ni omejeval poročevalčevih obiskov zasedenih ozemelj. Do takrat je do neke mere spoštoval svoje obveznosti kot država članica ZN-a. Leta 2007 pa je aretiral posebnega poročevalca Richarda Falka in ga izgnal z letališča v Tel Avivu, kar je resna kršitev Konvencije o privilegijih in imuniteti uslužbencev ZN-a."

Kot je dejala, je Izrael sicer oznanil, da ji bo izdal dovoljenje za obisk, a nanj še čaka. "Do neke točke ga bom čakala, nato pa bom odšla, saj želim videti, kaj se bo zgodilo. Mislim, da izraelske zavrnitve sodelovanja ne bi smeli sprejeti kot nečesa normalnega." Po njenih besedah Izrael namreč nima pravice svojih migracijskih pravil uveljavljati tudi za ozemlje, nad katerim nima suverenosti. "Skušam ohranjati vsaj dialog z izraelskimi oblastmi, a do tega ne pride, saj se preprosto ne odzivajo, razen v izjemnih primerih, recimo, ko napovem, da bom obiskala zasedena ozemlja, in sporočijo le, da moram počakati na dovoljenje. Tako mi Izrael ne dopušča, da opravljam svoje delo. To povzroča vakuum, ki ga moram napolniti z dodatnim prizadevanjem, da pridem v stik s Palestinci in Izraelci, ki se ukvarjajo z razmerami na zasedenih ozemljih."

Francesca Albanese, predavateljica mednarodnega prava in dolgoletna sodelavka ZN-a kot strokovnjakinja na področju človekovih pravic, sicer iz prve roke dobro pozna razmere na zasedenih ozemljih, saj je med letoma 2010 in 2012 živela v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu, natančneje v soseski Šejk Džara, kjer je bila priča prisilnim izselitvam Palestincev. Opisala jih je kot "brutalne". "Bila sem na številnih območjih, kjer je bilo zelo napeto, a nikjer nisem začutila takšnega obupa in dehumanizacije, kot sem ju videla na zasedenih palestinskih ozemljih," je dejala. V tem obdobju je večkrat obiskala tudi okupirano Gazo, kot raziskovalka pa se je na Zahodni breg še večkrat vrnila, nazadnje je bila tam marca lani, le dva meseca pred začetkom mandata posebne poročevalke ZN-a.

Na prodemokratičnih protestih okupacija nevidna

Kot kaže, na poglabljanje okupacije množični protesti, ki več mesecev potekajo v izraelskih mestih, niso imeli vpliva. Protestniki v svojem nasprotovanju pravosodni reformi, ki jo je skušal vsiliti premier Netanjahu, obtožen korupcije, ogorčeno opozarjajo na nevarnost, ki jo vladni načrt predstavlja za izraelsko demokracijo. Pri tem pa, kot opozarjajo kritični opazovalci, predvsem pa Palestinci tako v Izraelu kot na zasedenih ozemljih, pod pojem demokracije protestniki ne mislijo tudi enakopravnosti vseh prebivalcev, ki živijo pod nadzorom Izraela.

Potem ko so Palestinci desetletja opozarjali na neenakopraven položaj pod vladavino Izraela, v zadnjih letih tej državi vse več ljudi in organizacij na področju človekovih pravic očita izvajanje apartheidskega režima. Med temi je poleg Human Rights Watch in Amnesty International tudi izraelski B’Tselem, ki je januarja 2021 režim izraelske vladavine med Sredozemskim morjem in reko Jordan, torej v Izraelu in na zasedenih ozemljih, označil za apartheid. "V B’Tselemu ne mislimo, da obstajata dva ločena režima, demokratičen v Izraelu in okupacija na zasedenih ozemljih, ampak obstaja en režim, ki nadzoruje celotno ozemlje, in to je apartheidski režim, saj temelji na načelu judovske nadvlade na celotnem območju. Če govorimo o demokraciji, bi morali govoriti o demokraciji na celotnem ozemlju, ne moremo govoriti le o demokraciji znotraj Izraela za Jude," je pojasnila Sadot.

Po njenih besedah se v protestnem gibanju s tem vprašanjem večinoma ne ukvarjajo. Obstajajo sicer skupine, ki nasprotujejo apartheidu in okupaciji, ampak to ni večinsko stališče v javnosti, ampak je obrobno. Na to opozarja tudi posebna poročevalka ZN-a Albanese. "Opozorila bi na kognitivno disonanco pri protestnikih, ki tako odločno in upravičeno branijo demokracijo, medtem ko temu izrazu ne morejo dodeliti demokratičnega pomena, saj izključuje Palestince, še posebej tiste na zasedenih ozemljih, ki pod vladavino Izraela že 56 let trpijo kršitve in zlorabe, proti katerim danes protestira večina izraelskih Judov, a teh Palestincev nimajo v mislih. To opažam, ko vidim, kako se odzivajo na palestinske zastave na protestih in na vsak poskus Palestincev z izraelskim državljanstvom ali samih izraelskih Judov, da bi razširili razpravo in obsodili okupacijo."

Če bi takšno mobilizacijo, kot je vidna v nasprotovanju pravosodni reformi, videli tudi proti okupaciji, bi bilo te "konec v nekaj mesecih, ne letih," je dodala Albanese. Na vprašanje, ali takšna množičnost protestov vendarle predstavlja možnost za večjo občutljivost izraelske družbe glede okupacije, pa je odgovorila: "Upam. Obstajajo ljudje, ki so zavezani pravičnosti, problem je le, kaj pod njo razumejo. V tem primeru pravičnost izgubi svoj pomen, če se nanaša le na eno skupino, in ne na vse. Prava vrednost demokracije se odraža v odnosu do manjšin."