Gre za pesniški turnir, ki ga je že 17. leto zapored organizirala mariborska Založba Pivec. Naziv vitezinje poezije 2017 je v soboto zvečer v finalu turnirja pripadel Glorjani Veber iz Polzele, ki je strokovno žirijo prepričala s pesmijo Volitve, ki jo lahko preberete spodaj.
Strokovna žirija je najprej izbrala 24 polfinalistov, ki so se pomerili na dveh polfinalih turnirjih v Trstu in Lendavi, na vsakem pa je žirija izbrala štiri finaliste, dva pa občinstvo z glasovanjem. Tako je strokovna žirija v sestavi Borut Gombač, Irena Novak Popov in Urška P. Černe izbrala 12 finalistov. Vse finalne pesmi pa so pri Založbi Pivec izdali tudi v zborniku.
Kovana vrtnica kot simbol pesniškega viteštva
Letošnja vitezinja poezije Glorjana Veber pa je prejela kovano vrtnico, simbol pesniškega viteštva, knjižno nagrado – antologijo Orfejev spev – in denarno nagrado v višini 505 evrov. Občinstvo pa je največ glasov namenilo pesmi Moja ruta Majde Kočar, so še sporočili iz Založbe Pivec.
Med letošnjimi finalisti so poleg Vebrove in Kočarjeve bili še: Jože Brenčič, Zalka Drglin, Aleš Jelenko, Janko Keček ml., Milan Novak, Denis Škofič, Veronika Šoster, Kaja Teržan, Helena Zemljič in Milan Žniderič. Finalni turnir je potekal v Kazinski dvorani SNG-ja Maribor, je simbolno začel lanskoletni vitez poezije Dejan Koban z zmagovalno pesmijo leta 2016 – Lajanje (prvi osnutek).
Naziv vitez poezije je edina vseslovenska literarna nagrada, ki se podeljuje v Mariboru. Sam pesniški turnir pa se je razvil v eno najpomembnejših in najbolje obiskanih slovenskih pesniških prireditev, obenem pa je to eden osrednjih dogodkov Slovenskih dni knjige v Mariboru.
Volila bi poeta. Odšla bi k njemu in mu dala glas. Volila bi ga s tišino, belo, tako tiho, pozabljeno in sámo, kot so preslišane besede vseh poetov, delavcev in proletarcev, njihov beg iz ust, ki ne zmorejo izplačati jezika, zato, če me čutiš, kako ti služim, prosim,
voli okrušenega, mrkega, grdega poeta, zdrobljenega od dela, posipanega na papir, njegovo bilko na izsušeni trati, plačajmo mu volitve, ne s katerimkoli denarjem, ampak s poezijo, posrednik pravi, da bo zlatu zrasla vrednost,
poglej jih, poete, za kandidata jezika bi vsi dali svoja posojila, dolg, besedo, ki jo odplačujejo lepoti, njej, ki sedi na robu, mehko in zaskrbljeno ga tolaži, ona, ki jo nosi neizvoljeni poet, brez besed ve, da stojiva na isti strani knjige, on ki piše in jaz, ki berem in med nama ni migrantske meje, kemičnega sredstva, stranke, valute, plastičnih zamaškov in ker to ni dovolj, je med nama tisto, kar je manj kot molk, golota, limona ali cilj, ne, midva sva kot voda, ki naplavi knjigo, da iz nje odtečejo stroji, cevke, avtomati, udobje, nafta, kontinenti in naposled še jezik zdrsne onkraj temne mase, tja, kjer je celota še brez vonja, ritma in oblike, še verjameš,
da bi našla tam norost poeta in jo objela, na krajše kot so dih, spomin, veselje ali déjà vu, na tako kratko, da bi mi vzelo še poeta, da ne bi pobegnil z mano in bi ga zapustila v domišljiji, ker samo tam, bi lahko bil izvoljen kandidat z doktoratom, a brez službe, bleščeč obesek, spektakel iz škatle, človek, ki nadomešča človeka, sorodnika, krajana, kot vsi tujci čez žice kupljenega neba, jaz in ti kot on sam sebi zvest pripadnik, ki ne more z mano iz domišljije, samo njemu bi povedala, da se na tipkovnici zataknejo
mravlja, arterija, ideal, umazanija ali da na obrazcu iz urada zasmrdi gnev delavkinega dneva, pôt njenega brezposelnega moža, vonj njene roke, dotaknila se je igrače, ne bo je prinesla iz trgovine, ne katerekoli, ampak avtomobilčka s ceno pogleda njunega otroka dan pred tem. Samo njemu, živalskemu poetu, brez zvezd in mišic, bi zaupala, da sem dobila stanovanje preko vez, nič davka, aritmetike, mašil ali birokracije, zgolj starši v pritličju hiše. On bi odobril atomsko bombo,
ker je čas brez bližnjic, aparatov, betic, služabnikov in briljantin, brez rojstnih dnevov, praznikov, obiskov, voženj in čokolade tako prekleto dolg, da izbrišeš dogodke, ki bi se morali zgoditi, da bi bilo pol leta kot en mesec brez plačila, življenje praznega banalnega planeta, s prevaranti, tajkuni, umazanci, naivneži, birokrati, tihotapci, z dresiranimi sloni, logičnimi računi, kot privid
ali samo cinična pesem dneva, pokrita z ledom in njen vrh, bosa želja v gozdu smreke, kot zapuščene hiše polžev, posušena slina, ki ostane brez pohlepa, ker tako pač mora biti, v tem izsesanem svetu, brez hiš, vrat, cest, polja, brez dogodka, kot prostor, ki ga bo nekoč iz tal pobralo življenje, da na dnu ostane sled,
ne v mojo, ampak v tvojo domišljijo, tebe, ki te bom volila, ker ne morem sebe, lahko pa za naju nosim pesem.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje