Dobitnika Goncourtove nagrade so po običaju razglasili v času kosila v restavraciji Drouant v osrednjem Parizu. Ne gre le za prestiž, saj nagrada zagotavlja tudi občutnejšo prodajo nagrajenih del. V zadnjih 20 letih to povprečno znaša približno 400.000 izvodov.

Te časti in izpostavljenosti je letos deležen Jean-Baptiste Andrea, ki je nagrado prejel za roman Veiller sur elle (Pazi nanjo), v katerem se je nagrajenec osredotočil na slikarja in njegovo razmerje z žensko, ki izvira iz precej bogatejšega okolja.

Andrea: "Knjiga je posvetilo Italiji, deželi mojih prednikov."
Jean-Baptiste Andrea je svojo poklicno pot začel kot scenarist in filmski režiser. Za velika platna je prispeval vrsto filmov, med njimi črno komedijo Veliki polom, v kateri je nastopil igralec iz serije Prijatelji David Schwimmer.

Razmeroma pozno, v svojih 40. letih, se je posvetil pisanju in leta 2017 objavil prvi roman. V angleško govorečem svetu sta bila dobro sprejeta prevoda njegovega drugega in tretjega romana Cent millions d'annees et un jour (Sto milijonov let in en dan) ter Des diables et des saints (Hudiči in svetniki).

"Želel sem napisati nekaj večjega od tistega, kar sem napisal prej, pustiti za seboj vse omejitve, ki sem si jih najprej postavil v 20 letih kinematografije ... a sem jih paradoksalno postavil tudi v svojih prvih treh romanih," je konec oktobra povedal za radio France Inter.

Nova maratonska seja akademije Goncourt, zmagovalec odločen šele po 14 glasovanjih
Akademija Goncourt, poimenovana po bratih pisateljih iz 19. stoletja, Julesu in Edmondu de Goncourtu, je izbor štirih nominirancev naznanila 29. oktobra. Žirija je dolgo odločala o zmagovalcu, saj je glasovanje potekalo kar 14 krogov.

Andrea je premagal priljubljen in slogovno drzen roman Erica Reinhardta o propadu ženske po tem, ko je zapustila družino. Njegov roman Sarah, Susanne et l'ecrivain (Sarah, Susanne in pisatelj) pripoveduje zgodbo o ženski, ki jo mož spravi na rob obupa.

Za nagrado se je po poročanju Le Monda potegoval tudi Gaspard Koenig, ki se je pred tem osredotočal na filozofske eseje in si je z romanom Humus, zgodbo o dveh mladih kmetijskih aktivistih, ki nasprotujeta intenzivnemu kmetovanju, pridobil številne oboževalce.

Zadnja od kandidatk, Neige Sinno, ni imela možnosti za zmago zaradi dolgotrajnega rivalstva Goncourtove nagrade z drugo nagrado, Prix Femina, ki je bila ustanovljena eno leto po Goncourtu, leta 1904, da bi nasprotovala odkritemu seksizmu ustanoviteljev. Sinno je namreč v ponedeljek prejela nagrado Prix Femina za zgodbo o incestu in spolnem nasilju Triste tigre (Žalostni tiger), kar jo je v skladu z nenapisanimi pravili tekmovanja dejansko izključilo iz Goncourtovega tekmovanja.

Sorodna novica Hervé Le Tellier: "Kdor misli, da je njegovo pisanje popolnoma izvirno, samo ni dovolj načitan"

Po Goncourtu in Prix Femina še Renaudotova nagrada

Takoj po Goncourtu, prav tako v restavraciji Drouant, je potekala podelitev Renaudotove nagrade, ki je veliko bolj nepredvidljiva. Nagrada Renaudot, ki so jo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot šalo začeli podeljevati novinarji, ko so čakali na Goncourtovo žirijo, danes velja za eno najpomembnejših francoskih nagrad.

Nagrado je prejela kultna pisateljica Ann Scott za roman Les insolents (Drzneži) o ženski v štiridesetih letih, ki zapusti Pariz, da bi na novo ustvarila svoje življenje. Scottova je bila v svoji eklektični karieri manekenka, bobnarka v pankovski skupini in redna obiskovalka pariškega podzemnega nočnega dogajanja. Pisati je začela pri 29 letih, zlasti romana Asphyxia in nato Superstars.