Na Debatni kavarni Slovenskega knjižnega sejma sta se o Jugoslaviji in nostalgiji pogovarjala publicist in urednik Gorazd Trušnovec ter pisatelj in režiser Goran Vojnović.

Po besedah Trušnovca se razpad Jugoslavije šele zadnja leta premišljuje na filmskih platnih in v literaturi. S to temo se ni lahko spopasti, odgovarja Vojnović, "ker nam je časovno in prostorsko blizu, hkrati pa smo Evropi pogosto prodajali zgodbe, kako da razumemo Balkan in predstavljamo most do njega. Mislim, da bo vedno več filmov, ki bodo odpirali to temo z distanco."

Vojnović je spregovoril tudi o svojem drugem, pred kratkim izdanem romanu Jugoslavija, moja dežela. "Moja knjiga je poskus razumevanja, kaj se je zgodilo s svetom, v katerem sem do desetega leta živel. Ključno vprašanje, s katerim se soočam, je, kako lahko razpad določene družine predstavlja razpad političnega sistema," je dejal Vojnović.

(Jugo)nostalgija - spomin na čase, ki jih nikoli ni bilo?
"In kaj pomeni nostalgija?" je zanimalo Trušnovca, ob čemer se je vprašal, ali je to hrepenenje po preteklih dobrih časih ali se vedno znova izkaže, da je konstrukt spominov na čase, ki jih nikoli ni bilo. "Ko so videli naslov moje druge knjige, so številni pomislili, da je jugonostalgičen," je dejal Vojnović. Vendar sta po njegovih besedah škodljiva tako nostalgija kot odpor do Jugoslavije. "Zdaj lahko manj črno-belo premislimo to obdobje, tistim, ki se počutijo kot Jugoslovane, pa te pravice ne smemo odrekati," je dejal.

Pomembno je, "da govorimo o tem, kaj se je zgodilo po razpadu Jugoslavije, da se ne sprenevedamo, da se Slobodan Milošević ni zgodil in da se ne more ponoviti", je poudaril. Upoštevati je treba tudi, kaj se je v nekdanjem režimu dogajalo s političnimi nasprotniki. Če bi danes imeli socializem, bi na TV-zaslonih gledali iste ljudi, kot jih sicer, je prepričan Vojnović.

Po mnenju Trušnovca bi lahko potegnili vzporednico med Vojnovićevim prvencem Čefurji raus! in pričujočim romanom. Ta je iskanje, tokrat očetovske figure, ki je navzoča prav skozi svojo odsotnost. Po njegovih besedah je roman strukturiran filmično: kot film ceste, družinska zgodba in detektivka. Vojnović pravi, da je lik očeta prikazan v svoji dvojnosti, kot vojni zločinec in hkrati skozi sinove spomine kot topel oče.

Vojnović zavrača možnost, da bi po romanu posnel tudi film, saj je po njegovih besedah predolg in preveč razvejan za 90 minut na filmskem platnu. Pripravlja pa scenarij po prvencu Čefurji raus!.