Pred kratkim smo prvi prevod enega njegovih del dobili tudi v slovenščini. Slavica Jesenovec Petrović in Vinko Ošlak sta prevedla knjigo Nenehna vzhičenost - esej o prisilni sreči, v katerem Bruckner razmišlja o prisilni sreči in ideologiji užitka. S pisateljem je potekal tudi pogovor v prostorih Društva slovenskih pisateljev, za danes ob 11.00 pa je predvideno še Brucknerjevo predavanje na ljubljanski filozofski fakulteti.

Sreča je nekaj vsiljenega
Pisatelj je na novinarski konferenci poudaril, da je sreča, ki obvladuje svet, vsiljena. Po njegovem mnenju pa se to kaže v vzporedni depresiji, ki jo sam označuje za veliko patologijo sodobnih družb. Kot primer je Bruckner izpostavil Francijo, ki naj bi bila dežela blaginje, kar ni ravno v skladu s tem, da so njeni prebivalci na vrhu lestvice uživalcev pomirjeval.

Sam je prepričan, da sta za pravo srečo nujno potrebna tudi monotonost in dolgčas, kritizira pa predvsem sodobno družbo, v kateri sta bolečina in žalost prepovedani. Vsak, ki trpi zaradi njiju lahko takoj poseže po terapiji, ki se mu jo nudi v celi vrsti paketov. Tako lahko religijo vidimo kot neke vrste osebnega trenerja, ki nam svetuje, kako bolje živeti.

Vse je že pokvarjeno
"Nobene odrešitve torej, nobenega možnega pobega v visoki kulturi, lepih umetnostih, majhnih odličnih krogih, čistem kultu lepote, kamor se v današnjem času prostovoljno zatekajo elitistične strasti. Vse je že pokvarjeno. Obsojeni smo na to, da moramo prenašati vulgarnost, se bojevati proti njej in jo imeti radi, se igrati z njo kot z mečem, ki nas varuje in ubije," piše francoski intelektualec.

Od Tatov lepote do Skušanja nedolžnosti
Bruckner je sicer avtor številnih romanov in esejev, med katerimi so Gospod Tac (Monsieur Tac), Žolčni medeni tedni (Lunes de fiel), Tatovi lepote (Les Voleurs de beauté), Demokratična otožnost (La Mélancolie démocratique), Ihtenje belega človeka (Le Sanglot de l'homme blanc) in Skušanje nedolžnosti (La Tentation de l'innocence).