Avtor protivojnega romana Pločevinasti boben pravi, da je prestar, da bi se lotil obsežnejšega projekta. "Zdravje mi ne dopušča, da bi se lotil projektov, ki bi trajali pet ali šest let, toliko časa pa bi verjetno potreboval za raziskavo ob pisanju romana," je dejal za dnevnik Passauer Neue Pressse. Grass se zadnje čase intenzivneje posveča risanju, slikanju in kiparjenju.
Pravzaprav je od nekdaj rad risal. "Neprestano rišem, preneham le takrat, kadar pišem," je nekoč dejal pisatelj, ki je med letoma 1948 in 1956 v Düsseldorfu in Berlinu študiral grafiko in kiparstvo. Sam je ilustriral tudi svojo prvo pesniško zbirko, ki je izšla leta 1956. Zadnja leta pa je začel svoje umetnine pogosteje tudi razstavljati.
Vedno brez dlake na jeziku
Günter Grass vedno šokira s svojim političnim stališčem in drznimi besedami. Pred dvema letoma je s pesmijo Was gesagt werden muss (Kar je treba povedati) razburil Izrael. Ta je literatu očital, da skuša zanetiti ogenj sovraštva proti Izraelu in izraelskemu ljudstvu in da s svojo politično držo do Irana ogroža svetovni mir. V pesmi, ki jo je objavil po novici, da namerava Nemčija Izraelu dostaviti novo podmornico, je med drugim pisal, da medtem ko ni nobenih dokazov, da bi Iran dejansko razpolagal "z eno samcato jedrsko bombo", ima Izrael že dolgo časa jedrsko orožje, ki ni pod nadzorom mednarodne skupnosti. Izrael ga je razglasil za persono non grato in mu prepovedal vstop na ozemlje judovske države.
Več prahu je med svetovno javnostjo dvignil leta 2006 z avtobiografijo Ob lupljenju čebule, v kateri je razkril, da je bil ob koncu druge svetovne vojne član nacističnih enot SS. Delo je sprožilo plaz kritik, ki so mu očitale, da je druge vedno neusmiljeno obsojal zaradi njihove nacistične preteklosti, lastne grehe pa desetletja skrbno skrival.
Günter Grass, do prelomne izpovedi v avtobiografiji nesporna moralna avtoriteta Nemčije, je Nobelovo nagrado prejel leta 1999. Vendar sam tega najbolj prestižnega literarnega priznanja ne šteje za tako prelomno kot tisto, ki so mu ga leta 1958 podelili nemški pisatelji, zbrani v Skupini 47. Tisto priznanje so mu namreč "podelili kolegi in je imelo zato povsem drugačno težo", poleg je bil pisatelj tedaj "reven kot cerkvena miš".