Novico, da je prejemnica Nobelove nagrade za mir, je izvedela v Parizu, in kot pravi, je imela kar nekaj težav, saj sprva ni verjela, da gre za resnično novico, temveč je bila prepričana, da gre za potegavščino.

"V Parizu sem bila na seminarju o iranski kinematografiji. Spominjam se, bil je petek, imela sem polet za vrnitev v Iran, ko so me poklicali, da bom čez nekaj minut izvedela pomembno novico. Vprašala sem, od kod, in povedali so, da od Nobelovega odbora. Naprej sem pomislila, da se kdo od prijateljev šali, čez deset minut pa so res poklicali in povedali, da sem dobila nagrado. Še vedno nisem verjela, da je to res. Nagovarjali so me, naj prižgem radio, ker bo novica kmalu na vseh evropskih radiih. Šele takrat sem verjela," se je spominjala dogodkov pred 15 leti na pogovoru v okviru svojega obiska ob 50. srečanju PEN-a, na katerem je predstavila svojo knjigo Iran se prebuja. Iranske oblasti so, pričakovano, skušale novico o nagradi ignorirati. Novico, da je prejemnica ugledne nagrade, so, kot je povedala, objavili šele pozno zvečer, da bi dosegla čim manj ljudi.

Prva sodnica v Iranu
Študirala je pravo, iz katerega je tudi doktorirala. K odločitvi, da študira pravo, je pripomoglo to, da je bil odvetnik njen oče in pravne stvari so bile običajna tema družinskih pogovorov. "Že od otroštva me je zelo zanimala enakopravnost in enakost med ljudmi," pojasni odločitev, zakaj pravo. "Takoj po končani univerzi sem postala sodnica, ker sem mislila, da bom s tem lahko vplivala na enakopravnost in enakost pred zakonom." Bila je prva sodnica v državi in postala tudi prva predsednica teheranskega okrožnega sodišča.

Ko pa je leta 1979 prišlo do prevrata in islamske revolucije, – sama je pred izbruhom podpirala opozicijo, zelo hitro po revoluciji pa se je zavedela, da ne prinaša nič dobrega –, se je njena poklicna pot spremenila. "Povedali so mi, da ne morem biti več sodnica, ker sem ženska. Degradirali so me na mesto administratorke na tem istem sodišču." Takrat je zapustila sodišče in odprla zasebno odvetniško pisarno ter se posvetila izključno primerom, povezanim s kršenjem človekovih pravic. Njen glavni cilj je bil boj za enakost in enakopravnost ter ljudem pokazati, kakšne usodne posledice ima slaba zakonodaja.

Pred letom 1979 je v Iranu vladal šah Mohamad Reza Pahlavi. "V tistem času je bil standard ljudi višji, v družbi je veljala višja stopnja svobode, ni pa bilo politične svobode, o šahovih napakah je bilo prepovedano pisati in razpravljati. Ljudje so bili nezadovoljni in so se uprli, sledila je revolucija, ki jo je vodil ajatola Homeini (op. vrnil se je po 14 letih v izgnanstvu)." Ta je pred revolucijo obljubljal svobodo, med drugim je ženskam napovedal, da bodo lahko svobodno izbirale svoja oblačila, bil je poln lepih besed in obljub. Približno štiri mesece po revoluciji pa so začeli spreminjati zakone, povezane s pravicami žensk. Prva sprememba je bila, da mora ženska nositi ruto, sicer ji je grozi kazen. Veljati je začel tudi zakon, da ima lahko moški štiri žene. "Zakoni, ki so kršili pravice žensk, so si sledili drug za drugim. Zaradi tega te revolucije ne imenujem islamska revolucija, temveč jo imenujem revolucija proti pravicam žensk."

Ko je videla, v kakšno smer se razvija politika, je začela boj proti režimu. "Na žalost revolucija ni prinesla nič dobrega, in to je tudi razlog za nezadovoljstvo Irancev. Povečala se je revščina, razmahnila se je korupcija, ki ostaja nekaznovana." Nezadovoljni Iranci po njenih besedah zaradi tega protestirajo, protesti, kot so bili tisti konec februarja letos, ko so protestirali delavci po vsej državi, pa se končajo z aretacijami. "Vlada je sporočila, da je zaprla 3.700 ljudi."

Leta 1980 je Irak napadel Iran, vojna se je vlekla osem let in izčrpavala obe državi, iranski režim pa je to vojno uporabil kot izgovor, da je svoje politične nasprotnike odstranil. "Ne samo, da vojna ni odstranila iranskega režima, temveč ga je še okrepila."

Dovoljena je tudi usmrtitev mladoletnika
Na njeno udejstvovanje je imel močan vpliv primer njenega svaka, komaj 16-letnega Fuada, ki ga je režim prijel in odstranil zaradi njegovih političnih prepričanj. Eden od zakonov, ki so začeli veljati po revoluciji, je bil tudi ta, da je mogoče usmrtiti tudi mladoletnika. "Samo 16 let mu je bilo, ko je v šoli delil propagandne materiale, toda bil je usmrčen." V enem samem tednu dni je namreč režim, pod pretvezo, da gre za državno varnost, odstranil najmanj 3.000 političnih nasprotnikov, med katerimi je bil tudi Fuad. Prijeli so ga, ker je delil propagandne letake prepovedane opozicijske politične opcije. Fuadov primer je močno vplival na njeno udejstvovanje. "V petminutnem sojenju je bil obsojen na 20 let zapora. Sedem let je preživel v zaporu, starši so ga lahko obiskali enkrat tedensko. Nekega dne, ko ni bil dan za obiske, so družino poklicali, naj pridejo. Predali so jim torbo z njegovimi stvarmi, on pa je bil usmrčen," se spominja pretresljivih dogodkov.

Ker oblast nadzoruje tudi domače medije, je Ebadijeva glas o tem, kaj se dogaja na iranskih sodiščih, širila prek medijev v tujini. "Iranska sodišča ne odločajo svobodno, odločajo, kakor jim naročijo varnostni organi. Sojenje vedno poteka za zaprtimi vrati, brez medijev. Edino, kar mi je preostalo, je bilo to, da sem v tujih medijih povedala, kaj se dogaja, kar je močno jezilo režim, spraševali so me, zakaj dajem te intervjuje. Povedala sem jim, da me ne poslušajo, zato sem primorana."

Zaradi svojega dela je končala za zapahi, prav tako tudi njen mož, sestra in sodelavci. Režim ji je zaradi njenega dela leta 2009 zaplenil premoženje, med drugim tudi Nobelovo spominsko plaketo in medaljo, zaprl njeno nevladno organizacijo, skratka skušal jo je utišati, o čemer je pisala v knjigi Until we are free. "To je cena, ki jo moramo plačati za uveljavitev demokracije. Preživela sem težke čase, a ni mi žal."

Ne le gospodarstvo, tema pogovorov naj bodo tudi človekove pravice
Na vprašanje, kaj lahko mednarodna skupnost naredi, da bi se izboljšal položaj žensk v Iranu, Ebadijeva odgovarja, da je pomembno, da države, med njim tudi Slovenija, v odnosih z Iranom ne govorijo le o gospodarskem sodelovanju, temveč da odpirajo tudi teme, kot je spoštovanje človekovih pravic. "Dobro bi bilo, da se slovenska vlada ne pogovarja le o ekonomskem sodelovanju, temveč tudi o človekovih pravicah. Ko gredo v Iran, naj se pogovarjajo tudi z iransko družbo, ne le z vlado. Tako naj države pokažejo iranski vladi, da so pomembni ljudje. Osebno mislim, da se bo iranski režim čez nekaj let spremenil, Iranci si želijo sekularnega sistema. Ta vladavina teokracije je to pokazala."

Potem ko je bila deležna številnih groženj, je leta 2009 iz Teherana odšla v London, kjer živi še danes in ostaja aktivna borka za človekove pravice. Nedavno je bila v Bangladešu, kjer je obiskala begunska taborišča Rohing, med begunsko krizo je obiskala tudi več taborišč za prebežnike v Srbiji, Franciji in Nemčiji.