Vse, kar je zapisano na teh straneh, prihaja iz narave: besede, misli, forma, pretakajoča se in valovita, vzniknjena v zamiranju, in nasprotno, vse popisuje v nekakšni imaginarni deželi, v imaginarnem pesniškem svetu ljubezenske utopije, ki pa je pravzaprav univerzalna ljubezenska resničnost, erotičnost pogleda, ko se vse v naravi oplaja, diha, brsti, veni, izginja.

Pesnik je pričevalec besed poezije, šepetalec sna, pesniški mag, univerzalni medij, ki skozi sebe prepušča tone, niansira svetlobo, zaznava sence in nasprotujoče si pomene. Pesem jih zravna, vsrka vase, jih predeluje, umiri, da bi postali razumljivi v paradoksu biti, v kateri se razpuščajo predsodki in vednost o tem, kaj je prinesena (doktrinarno razumarska) izkušnja in naučenost in kako pod nogami poezije plapolajo ognji vetra. Nebo ni samo zgoraj, ampak je povsod, pesem pa izmaknjen vrč studenčnice, ki teče na vse strani – prisotna v svoji odsotnosti, nenehno vračajoča se, pihljajoča, blaga in vabeča, kozmična ljubezen, ki ne priznava časa: "Če daleč je blizu, pomislim, potem si najgloblje v meni in s teboj je enako … ko čas ni pomemben, ker čas v najinem snu ne obstaja." Ali: "Nič ne potone, nič ne umre, nič se ne ponovi. Nič zgradi vesolje, popoln kozmos, sveti svetlobe črne."

Obstoj poezije je v trajanju, njen posluh je v tišini in prav tako kot veter je tudi sama izginjajoča, na konici svojega prikazovanja se umiri, samo če jo zaustavi (ujame, sprejme) pesnik v svojih mrežah besed, v pesmi.

Ivan Dobnik svojo poezijo zadržuje na mestu v točki preloma oziroma na robu mogočega, ne vdaja se procesu v smislu, da bi do česa prišla, se iztekla, se izrekla, zapopadla konsekvence logičnosti. Je kot sama v sebi porajajoča se substanca, ki izgineva v lastnem gibanju, lastni plazmi in modulaciji jezika. To je neprecenljiva pesniška vrednost, pesniška in človeška drža, ki pa je ne bi smeli razumeti zgolj kot posamezne estetske elemente, ki se napajajo v različnih smereh in različnih pesniških svetovih, od Paza do Celana in Seferisa, Dekleve in Lalića, gotovo širok razpon pogleda, ki omogoča jadranje po prostranstvih pesniškega duha.

Dobnikova poezija je unikatna, avtentična in v smislu senzibilnosti neposnemljiva; je trs, pojoč v puščavi, je vztrajanje pri pesniških (in siceršnjih) vrednotah, ki so dandanes nedoumljive. Je pa tudi zanos pevca v tihoti, ob pitju čaja, v rojstvu oaze, raja, ki poje, ker mora peti, ker je to v njegovem ljubezenskem bistvu in dojemanju življenja: "Ni drugega raja. Ljubezen vedno bo. Tvoje oči tudi." Življenja, ki se spogleduje, se daje tišini, samoti, "gozdne jase, tam, kjer spim te sanje budne" nekega prihodnjega trenutka, ki je že zdaj, v azilu, rezervatu, na otoku duha, v središču resničnega stvarstva poezije.

Zdi se, da pesnik v prvih dveh knjigah Tihe pesmi in Čajne pesmi pripravlja teren za tretjo knjigo Rojstvo oaze, ki vznikne iz temne snovi spomina, v nenehnem lebdenju letnih časov, na mahu spanja / sanjanja, v letu ptic, ki spreminjajo smeri, na robu vulkana mračne odisejade sveta, kjer si odpočijejo človekovi upi in si naberejo moči. Toda po branju Dobnikovih pesmi so to drugačne moči, na noter zazrte, naravi se prilegajoče, edine mogoče moči, ki dopušča sožitje, širjenje zavesti, kako ohraniti naravne vire planeta, tudi z nepopisno lepoto, ki ji je treba prisluhniti, jo braniti, ohranjati v njeni inteligentni rasti, ki se ne zmeni za človeške blodnje in omejenosti. Najprej pa je treba umiriti samega sebe, prisluhniti šepetanju jezika – zato tihe pesmi. Šele v popolni samoti je mogoče zaslutiti vse razsežnosti utripa kozmosa – narave, ljubezni – vso to daljnost v bližini, prežetosti vsega z vsem, predvsem pa v nenehni pričujočnosti trajanja:

"Kar sanja na tvojih ustnicah ves čas … išče nova imena za pesmi … Kar sanja v tvojih besedah neizgovorjenih, kar sanja v sanjah tvoje hoje, v obliki črk, ki mi jih pišeš in nato za dolgo skleneš molk … kjer noč in dan polzita k spremembam neizogibno kot željni prsti k drugi žeji."

Oaza nastane iz brstečega popka besede v Tihih pesmih in se razširi skozi meditativno pripoved Čajnih pesmi, v tretji knjigi Rojstvo oaze pa se sklene krog med bližino in daljavo, med zemljo in kozmosom, v odprti pretočnosti, ki združuje budnost in spanje, pozornost in občutljivost pesniškega Sna, konkretno, stvarno pribežališče, zaščito živalim in rastlinju, v ohranjanju narave in njene nedotakljivosti, njenega naravnega razvoja in spreminjanja v skladu medsebojnega sožitja. Oaza ni otok civilizacije, njene ekspanzije, rušenja ravnovesja in obsedenosti z močjo, pač pa je to otok ozaveščenega človeka – pesnika, ki ve, kako nujna je sprememba mišljenja v notranjem ustroju našega skupnega prebivanja, pri tem pa ostaja dosledno znotraj forme poezije. Ali še drugače: edino, kar je v tem svetu mogoče, je najti svojo lastno oazo in stopiti vanjo z odprtim srcem in z zavestjo, da je to vse, kar v resnici imamo.

Iz oddaje S knjižnega trga.