Sorodna novica "Zelo redka knjiga!" in druge dragocenosti NUK-ovega arhiva

Knjižnico je opisal kot "svetlo žarišče, s katerega naj obsevajo in razsvetljujejo žarki modrosti in znanosti in kreposti našo domovino in naš narod." Vendar se je že dobro desetletje kasneje izkazalo, da zgradba kaj hitro ne bo več mogla zadostiti potrebam. In če se ob pogledu na nekatere naslove iz starih časopisov zazdi, da se zgodovina ponavlja, si vsaj v tem primeru lahko želimo, da bi besede bana Marka Natlačna kmalu lahko ponovili tudi na gradbišču NUK-a 2. Tako meni tudi Žiga Cerkvenik Iz Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), ki za naše bralce vsakotedensko pripravlja predloge za branje iz zakladnice NUK-ovega arhiva.

Na MMC-ju namreč skupaj z NUK-om vabimo k odkrivanju dragocenosti iz digitalne knjižnice, ki sestoji iz več kot 800.000 prosto dostopnih enot gradiv. Zanimive so za šolo, študij, raziskovanje ali preprosto za krajšanje časa. Digitalna knjižnica Slovenije je ena največjih zbirk slovenskih besedil in drugih gradiv, ki so prosto dostopni na spletu. In četudi je NUK znova odprl svoja vrata zadnji dan aprila, velja še zmeraj odkrivati dragocenosti digitalne knjižnice.

Vabljeni k še enemu digitalnemu raziskovanju s pomočjo tokratnega izbora.


Županova Micka Antona Tomaža Linharta. Foto: Arhiv NUK
Županova Micka Antona Tomaža Linharta. Foto: Arhiv NUK

"Fantji! En lep cvet je ta, kar ljubezen da …"
"Komu Matiček, Micka, hči župana, ki mar mu je slovenstvo, nista znana?" zapiše Prešeren v pesmi, ki krasi spomenik Antona Tomaža Linharta. Županova Micka in Ta veseli dan, prvi dramski deli v slovenskem jeziku, sta orali pot slovenskemu gledališču in do danes ostajata nepogrešljivi del repertoarja profesionalnih in ljubiteljskih odrov.

Linhartov rokopis Versuch einer Geschichte von Krain (Poskus zgodovine Kranjske) iz leta 1788. Foto: Arhiv NUK
Linhartov rokopis Versuch einer Geschichte von Krain (Poskus zgodovine Kranjske) iz leta 1788. Foto: Arhiv NUK

Manj znano je Linhartovo pionirsko delo na področju zgodovinopisja. Njegov Poskus zgodovine Kranjske (Versuch einer Geschichte von Krain, 1788) je prva znanstvena zgodovina slovenskih dežel. V njej najdemo tudi dva Linhartova avtorska zemljevida: manjši vsebuje rekonstrukcijo tlorisa rimske Emone, drugi, večji in s precej več podrobnostmi, pa prikazuje ozemlje Karantanije, preden je postala del cesarstva Karla Velikega. Jezik je latinski, s posameznimi slovenskimi imeni, kot so Lublana, Triglav, Bled, Radolza, Logatez idr. Gre za prvo ponazoritev slovenskega naroda kot veje širše slovanske družine in prvi prikaz slovenskega etničnega ozemlja, verjetno pa tudi za prvi primer ideje, da obstaja neprekinjen tok od jezika Karantancev do sodobne slovenščine.

Linhart ima posebno mesto tudi v zgodovini Narodne in univerzitetne knjižnice. Leta 1784 je izdelal predlog ustanovitve in ureditve javne študijske knjižnice v ljubljanskem liceju, predhodnice NUK-a.

Plečnikovi načrti za NUK. Foto: Arhiv NUK
Plečnikovi načrti za NUK. Foto: Arhiv NUK
Gradnja NUK-a. Foto: Arhiv NUK
Gradnja NUK-a. Foto: Arhiv NUK

"Svetilnik naj bo, ki bo kazal našemu narodu vsikdar pot v lepšo bodočnost!"
Kot pri številnih drugih javnih knjižnicah, ki so se sredi 18. stoletja odpirale po Evropi, je bila tudi ustanovitev Licejske knjižnice v Ljubljani v veliki meri posledica uveljavljanja razsvetljenskih idej in reform. Skozi svojo zgodovino je zamenjala veliko imen in ves čas vztrajno rasla tako po številu gradiv in uporabnikov, kot tudi funkcij. Vrsto let je domovala v poslopju Liceja na današnjem Vodnikovem trgu, po potresu leta 1895 pa se je začasno preselila v trakt Poljanske gimnazije - in tam obstala. Šele selitev v novo stavbo na Turjaški ulici leta 1941 je prinesla težko pričakovano olajšanje po več desetletnem delovanju v neprimernih in mnogo premajhnih prostorih. V časopisju tistega časa lahko spremljamo celoten proces izgradnje Plečnikove knjižnične palače: od prvih javnih pozivov po novi stavbi in prvih Plečnikovih načrtov v začetku tridesetih let, fotografskih poročil o napredku gradnje, pa vse do pretresljivih pričevanj po padcu leta na Veliko čitalnico januarja 1944. Iz prispevkov lahko razberemo, da je bila izgradnja Univerzitetne biblioteke vseslovenski projekt, ki je poleg prepotrebne znanstvene in pedagoške infrastrukture predstavljal tudi pomemben simbol slovenske politične, kulturne in narodne integritete. Brez aktivnih prizadevanj knjižničarjev, profesorjev, politikov, izobražencev, novinarjev in predvsem študentov si v resnici težko zamislimo, da so tako zahteven projekt uspešno izvedli sredi obdobja hude politične in ekonomske nestabilnosti.

Plečnikovi načrti za NUK. Foto: Arhiv NUK
Plečnikovi načrti za NUK. Foto: Arhiv NUK

Ban Marko Natlačen v nagovoru ob začetku gradnje ni skrival zanosa: "Borba za slovensko vseučiliško knjižnico je srečno končana; začenja se končno uresničenje naše tako dolgo in tako vroče negovane želje. Ko zasajam prvo lopato in s tem simboličnim dejanjem začenjam zgradbo, želim predvsem, da bi bila ta zgradba svetlo žarišče, s katerega naj obsevajo in razsvetljujejo žarki modrosti in znanosti in kreposti našo domovino in naš narod." Plečnik je predvideval, da naj bi nova stavba zadoščala za kakih sto let, a že dobro desetletje kasneje je postalo jasno, da bo kmalu ponovno pretesna za vse večjo zbirko in naraščajoče potrebe uporabnikov. Če se ob branju starih časopisnih naslovov kdaj zazdi, da se zgodovina ponavlja, si vsaj v tem primeru lahko želimo, da bi besede bana Natlačna kmalu lahko ponovili tudi na gradbišču NUK-a 2.

Ptva upodobitev Triglava je delo Balthasarja Hacqueta. Foto: Arhiv NUK
Ptva upodobitev Triglava je delo Balthasarja Hacqueta. Foto: Arhiv NUK

"Tje pogledaj na višave, Kjer Triglav kipi v nebó; Štej snežníkov goličave, Kar dozrè nardalj' okó."
Med številnimi posledicami širjenja razsvetljenskih idej v 18. in 19. stoletju je tudi obujena strast po raziskovanju sveta in premagovanju narave. Številni izobraženi posamezniki so v duhu časa svoje poglede in peresa vse pogosteje usmerjali navzgor, v nedotaknjeno divjino gorskih vršacev, kamor so dotlej spoštljivo zahajali le lokalni lovci in pastirji. Giovanni Antonio Scopoli, Valentin Stanič, pa zlasti Balthasar Hacquet, Valentin Vodnik in drugi razsvetljenci pod moralnim in finančnim okriljem Žige Zoisa so v spremstvu domačih vodnikov opravili prve dokumentirane vzpone na najvišje točke slovenskih gora in natančno popisali njihovo favno in floro, geološke značilnosti kot tudi blagodejne učinke na telo in duha. "Noben košček zemlje ne sme ostati nepreiskan," priganja Balthasar Hacquet, avtor prve likovne upodobitve naše najvišje gore; "Na Vršac mi stopi in sédi", svetuje Vodnik, prvi slovenski turist.

Prizor s severne triglavske stene. Foto: Arhiv NUK
Prizor s severne triglavske stene. Foto: Arhiv NUK
Aljažev stolp (1908). Foto: Arhiv NUK
Aljažev stolp (1908). Foto: Arhiv NUK

"Vrhu Triglava stoji, kakor znano, Aljažev stolp, o katerem že ves turistični svet govori."
Število turistov (ljudi, ki hodijo na "ture") v gorah je postopoma naraščalo in v drugi polovici 19. stoletja postajalo vse bolj organizirano. Leta 1879 dobimo prvo gorsko zavetišče, Triglavski tempelj, leta 1893 pa je na pobudo znamenitih "piparjev" ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Dve leti kasneje dovški župnik Jakob Aljaž na vrhu Triglava postavi stolp, ki je kmalu, podobno kot ljubezen do gora, prerasel v simbol slovenstva.

Posnetek iz slovenskih gora. Foto: Arhiv NUK
Posnetek iz slovenskih gora. Foto: Arhiv NUK

Istega leta, 1895, prične izhajati Planinski vestnik, najstarejša slovenska revija z neprekinjenim izhajanjem, ki že 125 let povezuje in navdihuje ljubitelje slovenskih gora. Na Digitalni knjižnici Slovenije je objavljen celoten arhiv revije, ki obsega več kot 3500 številk in člankov. Prebiranje številnih potopisov, namigov za ture in praktičnih nasvetov skozi oči pionirjev slovenskega gorništva nas prestavi v čas, ko je bilo osvajanje vrhov vse prej kot enostaven nedeljski izlet. Branje si popestrimo z ogledom sedmih albumov gorniških fotografij z začetka 20. stoletja s čudovitimi podobami Velike planine, Doline Triglavskih jezer, Golice ter drugih znanih in manj znanih lepot slovenskih gora. Če si sposodimo besede Žige Zoisa iz pisma Valentinu Vodniku: "Ne dvomim, da ste še vedno pripravljeni udeležiti se tega planinskega potovanja in staremu častitljivemu Triglavu poljubiti brado."

Iz Ilustriranega Slovenca:
Iz Ilustriranega Slovenca: "Avto brez šoferja". Foto: Arhiv NUK

"List bode pisan poljudno; ni pa namenjen otrokom, ampak odrasli učeči se mladini, ki spoznava življenje in hrepeni po omiki."
Malokateri tehnološki napredek je imel tolikšen vpliv na spoznavanje, dojemanje in osvetljevanje sveta kot razvoj fotografije in tehnik reprodukcije, ki so omogočile uporabo fotografskih posnetkov v periodičnem tisku. Fotografija je prinesla neposredno in avtentično izkušnjo tujih, oddaljenih krajev – sveta, o katerem je javnost dotlej zgolj brala in poslušala. Prve fotografije se v tiskanih publikacijah pojavijo v 80. letih 19. stoletja. Zaradi zahtevnega in (pre)dragega postopka prenosa na papir so fotografije dolga desetletja objavljale večinoma revije in tedenske priloge; vse do tridesetih let prejšnjega stoletja, ko končno najdejo svojo pot tudi v dnevno časopisje.

NAslovnica Ilustriranega Slovenca iz leta 1925. Foto: Arhiv NUK
NAslovnica Ilustriranega Slovenca iz leta 1925. Foto: Arhiv NUK

Nekaj prvih fotografij v slovenskem tisku, izdelanih v cinkografski tehniki, najdemo že v 5. številki mesečnika Dom in svet, ki je izšla 20. maja 1888. Kasneje se pojavijo tudi v Slovanu, Planinskem vestniku ter tedenskih prilogah Ilustrirani Slovenec, Tedenske slike in Ilustrirani glasnik, ki so neprecenljiv vir za raziskovanje vojnega in povojnega obdobja. Fotografske zgodbe in novice so pokrivale politične, vojaške, kulturne, športne, družabne in druge dogodke doma in po svetu ter domačim bralcem burile domišljijo z nenavadnimi utrinki z vsega sveta. V številki Ilustriranega Slovenca, ki je izšla na današnji dan leta 1925, tako izvemo o "najznamenitejšem dogodku v novejši slovenski stavbni umetnosti", začetku gradnje Plečnikove cerkve v Šiški, pa novih vojnih zapletljajih v Maroku, železniški nesreči na Poljskem, zgodovini slovenskega gledališča in drugih zanimivostih.