Kristalni čas, za katerega je Kovačič leta 1991 prejel prvega kresnika, je avtobiografski roman, v katerem se pisatelj ob soočanju s sedanjostjo retrospektivno vrača v različna obdobja svojega življenja. Roman prinaša dogajanje med julijem 1988 in junijem 1990. S tenkočutnim in hkrati odkritosrčnim premišljevanjem dogodkov in ljudi odkriva enkratni preplet naključij in nujnosti, ki so ga pomembno oblikovale ali trajno zaznamovale.

Roman, ki ga Beletrina v revidirani izdaji na knjižne police postavlja v sodelovanju s časnikom Delo, je iskrena osebna izpoved, ki godbo posameznika povezuje z večnimi vprašanji o smrti, veri in ljubezni ter z razmislekom o ustvarjanju kot edinem opravičilu za življenje.

Lojze Kovačič se je rodil leta 1928 v Baslu v izseljenski družini. Ko so švicarske oblasti pred začetkom druge svetovne vojne leta 1938 izgnale vse priseljence, ki niso imeli švicarskega državljanstva, se je njegova družina preselila v Slovenijo. Leta 1944 mu je umrl oče, nova jugoslovanska oblast pa je nato še njegove domače pregnala v begunsko taborišče v Avstriji. Po posredovanju kulturniškega vrha je v Sloveniji lahko ostal le mladi Kovačič, ki pa je imel kot sumljiva oseba nenehne težave z oblastjo. Decembra leta 1945 je bil zaprt in v zaporu ostal do marca prihodnjega leta, 1947 pa je bil v JLA pred vojaškim sodiščem obsojen na pol leta disciplinskega bataljona.

Najpomembnejši zgled slovenske povojne proze
Po vrnitvi iz vojske je Kovačič delal kot novinar dopisnik pri Mladini, nato je bil urednik podjetniškega časopisa, od leta 1963 do upokojitve pa je bil zaposlen kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani. V konflikt s komunistično oblastjo je prihajal tudi zaradi literarnih in avtobiografskih prispevkov, ki jih je začel objavljati kmalu po vrnitvi družine v Slovenijo. Njegovo pripovedništvo danes cenimo kot najpomembnejši zgled slovenske povojne proze. Umrl je leta 2004, ko so mu za zadnje dokončano delo Otroške stvari posthumno podelili drugega kresnika.