Jane je veliko brala, take resno kot popularno literaturo, in njen oče je imel doma obsežno zbirko knjig. K ustvarjanju je Jane spodbujal predvsem brat Henry, ki je tudi sam malo pisal. Foto:
Jane je veliko brala, take resno kot popularno literaturo, in njen oče je imel doma obsežno zbirko knjig. K ustvarjanju je Jane spodbujal predvsem brat Henry, ki je tudi sam malo pisal. Foto:
Emma
Emmo strokovnjaki največkrat citirajo kot primer 'popolnosti oblike' in odkrivajo nove interpretacije njenih pikrih komentarjev, ki se nanašajo na težaven položaj imenitnih neporočenih angleških žensk ob izteku 18. stoletja. Ta je bil posledica dednih zakonov in običajev, ki so po navadi namenili večino družinskega premoženja najstarejšemu moškemu dediču.
Dela Jane Austen so doživela kar nekaj izvrstnih ekranizacij; še posebej se nam je v spomin vtisnil Colin Firth kot gospod Darcy (Prevzetnost in pristranost).

Do takega sklepa je vsaj prišla Kathryn Sutherland, profesorica za angleško književnost na univerzi v Oxfordu, ki je več let preučevala vseh 1.100 primerkov rokopisa Jane Austen, kolikor se jih je do danes ohranilo. In če je pisateljičin brat Henry leto po njeni smrti (1818) o Jane izjavil, da "je izpod njenega peresa vse prišlo dokončano", se Sutherlandova s tem ne more čisto strinjati.

"Ob branju rokopisov postane očitno, da tista slavna prefinjena natančnost manjka," je prepričana. "Neobjavljeni rokopisi Jane Austen v več pogledih rušijo njeno 'javno podobo' popolnosti: videti je packe, prečrtane besede, nered, videti je sam proces ustvarjanja - in tudi zelo neslovničen način pisanja. Prelomila je večino slovničnih pravil lepe angleščine. Še posebej tistega epigramskega sloga in mojstrskega postavljanja ločil, po katerih slovita Emma in Persuasion, tukaj preprosto ni."

Nič slabše, le drugačno mnenje
Vse to lahko pomeni le, trdi Sutherlandova, da je imel nekdo z rokopisom, preden je šel v tisk, še veliko dela. Seveda pa to ni nujno slabo: "Mislim, da smo preprosto precenili, kako velika stilistka je bila, in obenem spregledali njeno eksperimentalnosti," ocenjuje strokovnjakinja. "Ker ne pazi tako zelo na ločila, besedilo teče hitreje - vse skupaj pusti vtis eksperimentalnega dela, resničnega pogovora in ne izpiljene proze, kot da bi ljudje govorili drug čez drugega in ne v odstavkih."

Austenova je svoje romane - najslavnejši med njimi so Prevzetnost in pristranost, Razsodnost in rahločutnost ter Emma - postavljala v svet angleškega plemstva, odlikuje pa jih predvsem njen pretanjeni občutek za satiro in življenjski ženski liki, kakršnih do takrat v literaturi ni bilo. Čeprav se Jane Austen ni nikoli poročila, je stalna tematika njenih romanov - ukvarjanje deklet z iskanjem statusu primernega in všečnega moža - od nekdaj sprožala ugibanja o njenem ljubezenskem življenju.

"Krivec" za slog - založnik?
Tudi založnik Austenove, John Murray II, je v nekem pismu uredniku in lovcu na talente Williamu Giffordu potožil o neurejenem pisanju svoje varovanke. Zanimiv podatek je tudi, da prvih treh romanov, Razsodnost in rahločutnost, Prevzetnost in pristranost ter Mansfield Park, ni izdal Murray - in prav ta dela so številni literarni zgodovinarji večkrat izpostavili kot tista z najslabšim slogom -, a prav ta so bila najbližja izvirnikom, trdi Sutherlandova.

"Resnico" o pravi Jane Austen naj bi v dvajsetem stoletju poskušal "pokopati" tudi ugledni akademik Robert Chapman, ki je določene rokopise urejal za posebno izdajo. Nad izvirniki je bil menda "zgrožen" ter jih je tudi temeljito očedil in približal kanonski različici, preden jih je poslal v objavo. Nekoč je menda celo izjavil, poroča Sutherlandova, da "bi bilo te rokopise najbolje uničiti, da ne bi načeli podobe o pisateljici, ki jo imamo danes".

Prepričate se lahko sami
Sutherlandova je na čelu projekta, ki bo celotni opus pisateljice združil prvič po letu 1845, ko so ga zahteve oporoke njene sestre Cassandre raztrosile na več koncev. Brezplačni spletni arhiv, ki bo deloval od ponedeljka naprej, je sad sodelovanja knjižnice Bodleian, Kraljeve univerze in Britanske knjižnice.