Kosova bibliografija obsega kar 650 enot, med katerimi ključno vlogo zasedajo monografije o Francetu Prešernu, širšemu bralstvu pa je poznan tudi po več literarnih pregledih.

V svojih znanstvenokritičnih izdajah se je med drugim posvetil Valentinu Vodniku, Matiji Čopu, Ivanu Cankarju, Božu Vodušku in tudi Brižinskim spomenikom. Za eno njegovih najbolj cenjenih knjig velja Primerjalna zgodovina slovenske literature.

Kot je Kos povedal v nedavnem pogovoru v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer so ob njegovem jubileju pripravili tudi razstavo z naslovom Literaturi naproti, je k literaturi pristopal najpogosteje z metodo duhovne zgodovine in poskušal zajeti filozofske poteze literarnega dela, poleg njih pa tudi estetsko, spoznavno in etično funkcijo literature.

Po njegovem mnenju je literaturo treba umestiti v časovni tok, tako da literarni pojmi niso zgolj vsote merljivih lastnosti literarnega dela. Duhovnozgodovinska metoda raziskovalcu zastavlja vprašanja, kako v določeni dobi človek razume samega sebe in kako razume tisto, kar ga presega.

Kos je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral leta 1956, leta 1969 je doktoriral iz primerjalne književnosti. Bil je gimnazijski profesor, nato je leta 1970 postal izredni in leta 1975 redni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete. Med letoma 1976 in 1986 ter ponovno od leta 1990 do 1994 je bil predstojnik oddelka. Bil je sourednik Besede, Perspektiv in Sodobnosti. Za izrednega člana SAZU-ja je bil izvoljen leta 1977 in za rednega člana leta 1983.

Leta 1999 mu je senat ljubljanske univerze podelil naziv zaslužni profesor, leta 2001 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo.