V našem okolju ga ob nekaterih drugih založbah (npr. Vige Vage knjige) promovira predvsem založba ZRC SAZU, ki tudi z izdajo integralnega Berlina, obsežno trilogijo ameriškega avtorja Jasona Lutesa, orje ledino in opozarja na veljavo, ki mu je v zahodnem kulturnem prostoru že dolgo ni treba dokazovati.

Berlin je kot triptih nastajal polnih dvajset let; prve epizode so bile konec devetdesetih objavljene v revijalnem tisku, v knjižni obliki pa je Mestu kamnov (2000) sledilo Mesto dima (2008) in deset let pozneje še Mesto svetlobe, ki zgodbo o zadnji petletki weimarske republike ter versko, rasno in ideološko raznolikih prebivalcih nemške prestolnice sklene z zmago nacionalsocializma in firerjevo prisego. Najočitnejša referenca Lutesove ambiciozne pripovedi je seveda Berlin, Alexanderplatz; Döblinov roman in Fassbinderjeva monumentalna televizijska ekranizacija sta mu blizu tako v prikazovanju meščanske dekadence kot razkrivanju vse ostrejših ideoloških spopadov, da geneze povprečnega Hitlerjevega podpornika, ki je brstel v povojnem opustošenju, grozljivih pogojev versajske pogodbe in vse očitnejše socialne neenakosti niti ne omenjamo.

Döblinovega Franza Biberkopfa v Berlinu prepoznamo kvečjemu v nekaterih stranskih likih, Lutesovo zgodbo peljeta junaka z višjimi moralnimi imperativi; prvi je novinar kritičnega časopisa Kurt Severing, malce utrujeni in vse bolj razočarani idealist, in Marthe Müller, mlada risarka, ki je v Berlin prispela v želji, da bi postala umetnica. Marthe mesto posrka, prežveči in nazadnje razočara do te mere, da v njem ne vidi več svoje prihodnosti. Vmes doživi raznolike spolne izkušnje in vandra po mestu, ki ga poseljujejo revni otroci, mali kriminalci, komunistični agitatorji, judovski poslovneži, angažirani študenti, temnopolti džezovski glasbeniki in vse glasnejši nacionalsocialisti.

Lutesov Berlin je talilni lonec vseh mogočih veroizpovedi, razrednih trenj in političnih prepričanj; delo premore kopico stranskih likov, toda vsak premore svojo zgodbo, ki se na prvi pogled morda zdi marginalna, v resnici pa prispeva pomembne detajle k fascinantni zgodovinski "simfoniji velemesta", kjer avtor premeša namišljene like in zgodovinske osebnosti, od Hitlerja in Goebbelsa do Josephine Baker in Carla von Ossietzkyja, znamenitega časopisnega urednika, ki je bil zaradi poročanja o nemškem skrivnem oboroževanju aretiran in interniran že pred zmago nacistov, pozneje je kritiziral tudi nacionalsocializem, prejel Nobelovo nagrado za mir in umrl tik pred začetkom druge svetovne vojne.

Usoda Ossietzkyja je eden osrednjih – in v postskriptu izpostavljenih – motivov, ki so zaznamovali nemško družbeno politično dinamiko tridesetih let. Berlinu, političnemu središču dvajsetega stoletja, so v tem času spomenik postavile tako rekoč vse umetniške oblike; z Lutesovo trilogijo je zdaj svoje mesto dobil tudi v risoromanu.