Tri tisoč let po nastanku Homerjeve Iliade bi zgodovinarka Bettany Hughes rada vanjo vnesla nekaj "popravkov". Prvo natančno biografijo mitološko-zgodovinske usodne ženske je naslovila Lepa Helena: Boginja, princesa in vlačuga. Hugesova verjame, da je tudi trojanski mit, kot toliko drugih, nastal na osnovi resničnih ljudi in dogodkov.

Tako v zgodbi ...
Trojanski mit pripoveduje, kako se je princ Paris je v Grčiji zaljubil v Heleno, najlepšo smrtnico in ženo kralja Menelaja. Ker mu je ljubezen vračala, jo je ugrabil in odpeljal v rodno Trojo: nepremišljeno dejanje, ki je sprožilo desetletno vojno in končni poraz oblegane Troje; razjarjena brata Agamemnon in Menelaj sta mesto porušila do tal.

... in drugače v resnici
Helena, hči Zevsa in Lede, je v ljudski zavesti torej vedno živela kot dih jemajoča lepotica. Zdaj pa se zdi, da je bila resnična Helena gologlava bojevnica, katere spolna sla se je lahko kosala le z njeno krvoločnostjo. Hughesova je v svoji knjigi temeljito raziskala obdobje mikenske Grčije in zatrdila, da je zgodovinska "matrica" mitološke Helene špartanska princesa iz 12. stoletja pred našim štetjem. Kot voditeljica vojske je Helena po svetu skoraj gotovo hodila z razgaljenim oprsjem, saj je tako poudarila svojo (spolno) dominantnost.

Svoje trditve zgodovinarka opira na arheološka odkritja v Šparti, britanski zgodovinarji zatrjujejo, da je poleg že odkritega templja Menelaion tamkajšnja pokrajina skriva tudi Helenino svetišče, ki ga omenja več grških virov.

Hughesova se je v svoji knjigi dotaknila najrazličnejših literarnih obravnav Helene, od Homerja pa do Shakespeara in Marlowa, preskočila pa ni niti nedavnega hollywoodskega spektakla Troja. Diane Kruger je v njem upodobila krhko, svetlolaso Heleno.

Akademski svet je že od nekdaj razdeljen okrog vprašanja, ali je Lepa Helena plod Homerjeve domišljije ali le umetniška "predelava" mogočne bojevnice.