"Seveda pa tega privilegija ne smeš preveč izkoriščati," je še opozoril Norvežan, ki je v svoji karieri prodal že več kot 40 milijonov knjig, berejo pa ga v več kot 40 jezikih. (V njegovih romanih je redno precej poudarka na tem, kakšno glasbo posluša protagonist.) "Včasih berem knjige, za katere se mi zdi, da pretiravajo s popkulturnimi referencami. Ampak res se ne morem upreti skušnjavi, da ne bi ljudem povedal, da je bilo Gibsonovo Pogumno srce najslabši dobitnik oskarja vseh časov!"

Jo Nesbo je bil že poklicni igralec nogometa, borzni posrednik in rockglasbenik. Pa tudi taksist in kuhar. Zdaj pa piše kriminalne romane – in to z neznanskim uspehom.

Pri tem se zaveda na prvi pogled kontradiktorne statistike, na katero napelje skoraj vsak pogovor o njegovem delu: stopnja umorov na Norveškem je v resnici nizka – primerljiva s Slovenijo in med najnižjimi v Evropi. Ampak prav zato imajo zgodbe o psihopatih in serijskih morilcih lahko večji učinek, pojasni: "V mojih romanih je najbrž več trupel kot v vsej Norveški. Novinarji me zato včasih sprašujejo, zakaj svoje zgodbe postavljam prav v Oslo. Mislim, da je uporaba umora v literaturi učinkovitejša v družbi, kjer umor pomeni šok za sistem. V Ciudadu de Mexicu bi bilo kaj takega pač manj dramatično, skoraj rutinsko."

Umor kot (radikalna) oblika družbenega upora?
O žanru, ki mu je posvetil svojo kariero, Nesbo razmišlja na zelo zanimiv način: "Kriminalni roman je v svojem bistvu konservativen. Protagonistova, torej detektivova naloga je, da vzpostavi zakon in red, da družbo vrne v stare tirnice, v stanje pred umorom. Oblika kot taka ni odprta za spremembe, za upor. Če torej pišeš o umorih v družbi, ki je izjemno urejena in ukalupljena, je morilčevo početje na neki način bolj smiselno."

Nesbo je, kot vemo, bralce na svojo stran pridobil predvsem s svojim glavnim junakom, detektivom Harryjem Holom, nemogočim, a prav zato simpatičnim literarnim konstruktom. Dolgoleten alkoholik in nasprotnik vsakršne avtoritete deluje po svojih pravilih, med sodelavci pa vseeno velja za dobrega policista z visokimi moralnimi standardi in tankočutnim smislom za pravico. Po drugi strani pa je njegovo osebno življenje popolnoma razsuto, kar seveda ne izključuje zapletenega z alkoholnimi in deloholičnimi eskapadami zaznamovanega življenja.

Snežaka v kinematografih je izpustil
Eden teh romanov, Snežak, je lani dobil tudi visokoproračunsko filmsko priredbo v režiji Tomasa Alfredsona; zapitega Hola je upodobil nihče drug kot Michael Fassbender. Zdelo se je, da smo na pragu nove megalomanske filmske franšize: a film je bil, roko na srce, tako slab, da govora o kakšnih nadaljevanjih (še) ni bilo. Na naše vprašanje, ali je bil nad ekranizacijo razočaran, Nesbo diplomatsko odgovori, da filma ni videl. "Zamudil sem premiero, potem pa sem videl recenzije – in si mislil, da bom na novinarska vprašanja o filmu lažje iskreno odgovarjal, če ga ne vidim. Tomas Alfredson je po mojem mnenju velik režiser in že vnaprej me je opozoril, da se ne namerava preveč zvesto držati moje zgodbe. To spoštujem – kot umetnik mora imeti integriteto, da pove svojo lastno zgodbo. Film po mojem mnenju ni različica knjige in v resnici me ne zanima, kaj bo s franšizo. Romanopisec sem, filmska industrija ni moj svet. Bi si pa zaradi režiserja in celotne ekipe želel, da bi se izšlo bolje, kot se je. Vem pa, da se bodo Alfredsonu tudi sicer odprla vrata k velikim projektom, ker je zelo nadarjen."

Povod za pisateljev obisk v Ljubljani je izid slovenskega prevoda romana Macbeth, ohlapne priredbe Shakespearove istoimenske tragedije. Zgodba spremlja inšpektorja Macbetha, ki mora s svojo ekipo počistiti razdejanje, ko se racija med preprodajalci droge sprevrže v krvav pokol. Njegov uspeh je nagrajen in na lepem ima vse: moč, denar, spoštovanje. A Macbeth, ki ga preganjajo prividi in paranoja, se začne sesuvati. Dogajalni kraj tokrat ni natančno določen, razen s tem, da "veliko dežuje". "Pred očmi sem imel nekakšno različico Manhattna v sedemdesetih, v obdobju, ko je bila brezposelnost desetodstotna, kriminala je bilo ogromno, smeti so se kopičile na ulici ... V resnici pa je kraj v mojem romanu še najbolj podoben Newcastlu, industrializiranemu mestu, ki ga upravljajo tolpe."

O skrivni vzporednici med Shakespearom in Krivimi potmi
Seveda je moral gost spregovoriti tudi o "izzivih" presajanja shakespearjanske tragedije v 21. stoletje. "Nekateri literarni zgodovinarji argumentirajo, da je Macbeth zgodba o družbi, ampak po mojem mnenju gre predvsem za ljudi v moralnih precepih. To bo vedno aktualno. Prepričan pa sem tudi, da je Shakespearov način pripovedovanja zgodbe absolutno moderen. V prvem dejanju nam predstavi junaka na bojnem polju, v boju za kralja Duncana – pove nam, kdo je junak zgodbe, kdo je naš protagonist. Ko bralca enkrat prepričaš, kdo je "naš človek", se ga po navadi drži. Šele postopoma počasi ozavesti, da ga je avtor zmanipuliral v navijanje za napačno ekipo. Mar ni to enaka tehnika kot v seriji Kriva pota?"

Neznosna lahkost nasilja
Nesbo je s preudarkom in resnostjo odgovoril celo na prvi pogled banalno vprašanje o tem, ali ga kaj skrbi, da bi kdo začel ubijati po "receptu" njegovih romanov. "Včasih res razmišljam o tem, kaj sploh počnem. Je prav, da toliko časa posvečam takšnim zgodbam? Potem pa si rečem: 'Ne, kli*c, še naprej bom počel, kar mi je všeč!' Ampak razmišljam o teh stvareh. Ko je izšel roman Leopard, me je neki recenzent zelo jezno raztrgal zaradi moje rabe nasilja v knjigi. Zdelo se mi je trapasto, ampak pozneje sem poiskal odlomke, ki jih je omenjal – in strinjam se z njim. Pretiraval sem in za to mi je žal."

Najbolj eksplicitni prizori nasilja mu po navadi padejo na pamet okoli petih zjutraj, pravi, v sivem območju med budnostjo in spanjem. "Potem vstanem, grem v lokalno kavarno, sedem pred računalnik in nekoga ubijem."

V soboto zvečer bo Nesbo tudi gost literarnega večera v Cankarjevem domu; o dogodku boste lahko več prebrali tudi na MMC-jevih straneh.