Dva rokopisa sta tudi nepovratno izgubljena: uničil ju je Steinbeck sam. Očitno pa ni imel srca, da bi iz obstoja izbrisal roman Murder at Full Moon (Umor ob polni luni) – čisto pravi roman o volkodlaku. Zgodba je od leta 1930 – ko je ni želel nihče natisniti – pokopana v arhivih, javno pa nikoli ni bila dostopna.

Britanski akademik Gavin Jones, ki na univerzi Stanford predava ameriško književnost, varuhe Steinbenckovih avtorskih pravic javno poziva, naj dovolijo objavo dela, ki je nastalo skoraj celo desetletje pred mojstrovino Sadovi jeze, epskim romanom o veliki depresiji ameriškega gospodarstva in stiski migrantskih poljskih delavcev. "V javnosti bi bilo ogromno zanimanja za doslej popolnoma neznan roman o volkodlaku, ki ga je napisal eden najbolj branih ameriških avtorjev 20. stoletja," je za britanski The Observer komentiral Jones. "To je roman, za katerega nihče ne ve. Dokončan Steinbeckov roman. Neverjetno."

Potem ko je Steinbeck pred več kot 90 leti za roman brez uspeha iskal založnika, je pretipkani rokopis na 233 straneh končal v Centru Harryja Ransoma pod okriljem Univerze v Teksasu.

Treba je namreč vedeti, da je bila Seinbeckova pot do uspeha počasna in trnova. Čeprav mu je finančno pomagal tudi oče, se je moral v mladih letih preživljati kot delavec – motive tega življenja zlahka najdemo v njegovi noveli O miših in ljudeh (1937), zgodbi o sezonskih delavcih, ki se udinjata na kalifornijskih kmetijah.

Roman Murder at Full Moon je Steinbeck postavil v izmišljeno obmorsko mestece, tudi tokrat v Kaliforniji. Ob polni luni se je zgodila vrsta grozljivih umorov, zaradi česar je lokalna skupnost v krču strahu. Preiskovalci pridejo do teorije, da se je iz bližnjega močvirja priplazilo nadnaravno bitje. Med osrednjimi liki v romanu so novinar, skrivnostni možak, ki upravlja lokalno strelišče, in pa čudaški lokalni detektiv, ki poskuša primer rešiti s prijemi, naučenimi v šund romanih.

V tipkopisu sta ohranjeni celo dve Steinbeckovi ilustraciji. Prikazujeta tloris zgradbe, kjer so se umori zgodili (v njem so vrisana tudi trupla). V romanu sta to skici, ki si ju zariše eden od likov, ki skuša rešiti primer.

Privlačila ga je ideja nasilne preobrazbe
Gavin Jones je za The Observer roman opisal kot besedilo, diametralno nasprotno Steinbeckovemu značilnemu realizmu in opisom velike depresije. V tem najbrž tudi tiči razlog, zakaj je pisatelj knjigo skušal izdati pod psevdonimom Peter Pym. "Čeprav gre za besedilo, popolnoma drugačno od preostalega Steinbeckovega opusa, drug žanr, pa se v resnici navezuje na pisateljevo zanimanje za nasilne preobrazbe ljudi; pri njem pogosto najdemo povezavo med človeškim in živalskim, temo nasilnih množic in tega, da so ljudje sposobni zelo spremenjenih stanj, še posebej morilci."

"To vsekakor ni Steinbeck – realist, je pa Steinbeck – naturalist, ki ga zanima človeški značaj. Mislim, da bi roman bralce zanimal, ker gre za grozljivko, in ne za njegov tipični žanr. Steinbeck s to knjigo napoveduje žanr kalifornijske detektivske noirovske proze. To je srhljiva zgodba, ovita v megleno, zlohotno, strupeno skrivnostno vzdušje." Morda so založniki roman zavrnili prav zato, ker je bil za tisti čas preveč škandalozen, njegov avtor pa takrat ni bil znano ime.

Načrtov za izdajo trenutno ni
Literarna agencija McIntosh & Otis, ki skrbi za Steinbeckovo literarno zapuščino, romana ne namerava izdati. "Ker je Steinbeck roman napisal pod psevdonimom in ga v času svojega življenja ni izdal, s tem spoštujemo njegove želje," so pojasnili za omenjeni časopis. "Kot izvršitelji del ne izkoriščamo onkraj tega, kar je avtor sam predvidel."

Jones ima tudi na to odgovor: "Pisatelj roman je poskušal izdati, pa čeprav na začetku svoje kariere. Rokopisa ni nikoli uničil, čeprav je uničil več drugih. Pogosto literarna dela izidejo šele postumno, pa tudi pisanje pod psevdonimom je pogost fenomen."

Jonesovemu pozivu se pridružuje tudi William Souder, avtor biografije Mad at the World: A Life of John Steinbeck (2020). "Le zakaj dokončan roman slavnega pisatelja ne bi našel poti na dan? Upam, da jo bo."