Jože Sivec je o operi pisal v monografijah, znanstvenih in strokovnih razpravah, podpisal pa se je tudi pod številne prikaze opernih del, ki so izšli v priložnostnih gledaliških listih. Prav on je zaslužen za temelje, ki jih je s poglobljeno raziskavo primarnih virov postavil za vsa nadaljnja raziskovanja na področju zgodovine opere na Slovenskem.
Metoda Kokole in Klemen Grabnar, sodelavca Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, pod okriljem katerega je izšla monografija, sta zbrala 15 Sivčevih verjetno manj znanih razprav. Te se ukvarjajo predvsem z viri, recepcijo in produkcijo opere v raznih ljubljanskih gledaliških hišah skozi več kot dve stoletji. Poglavja so urejena kronološko, dogajanje v slovenski prestolnici pa je postavljeno v kontekst sočasnih evropskih okvirov in širših družbeno-kulturnih gibanj.
Od tujih skladateljev do slovenske operne ustvarjalnosti
Zbrana besedila med drugim obravnavajo delovanje glasbenega gledališča v določenih obdobjih, na primer italijanske opere v drugi polovici 18. stoletja, nemške gledališke družbe v obdobju klasicizma ter vzpon in propad nemške opere v stanovskem gledališču.
Sivec se je v besedilih posvečal recepciji opernih del določenega repertoarja in del nekaterih največjih imen skladateljev, kot so Mozart, Rossini in Verdi. Zadnja poglavja pa so namenjena slovenski operni ustvarjalnosti.

Nekateri prispevki so izšli tudi pred več kot 30 leti in bili zato potrebni določenih tehničnih popravkov in dopolnil, kljub temu pa so si prizadevali prispevke izdati v čim bolj neokrnjeni obliki. Poenotiti je bilo treba naslove opernih del, posodobiti navajanje virov, poleg tega sta urednika dodala še komentirano slikovno gradivo, od portretov obravnavanih skladateljev do reprodukcij tipičnih strani glasbeno-gledaliških besedil in fotografij s predstav. Knjiga vsebuje tudi kazalo omenjenih glasbeno-gledaliških del in celotno avtorjevo bibliografijo.
Podajanje stilne fiziognomije opernega repertoarja
Pred Jožetom Sivcem sta se z raziskovanjem opere ukvarjala Stanko Škerl in Dušan Ludvik, vendar predvsem z literarnozgodovinskega vidika. Medtem ko je bil Sivčev namen podati stilno fiziognomijo opernega repertoarja in preučiti problematiko operne reprodukcije ter pokazati, koliko je opera v gledališču vplivala na podobo glasbenega življenja tedanje Ljubljane.