je o bookerju Julian Barnes pripomnil: "Recimo takole: imam že razmeroma veliko izkušenj z nezmagovanjem. Mislim, da sem izčrpal že vse vidike tega stanja, zato ne bi imel nič proti spremembi." Žirija ga je po štirih nominacijah le uslišala.

Barnes je bil pred letošnjim izborom, ki je nagradil roman The Sense of an Ending, že trikrat nominiran za najuglednejšo literarno nagrado, ki je namenjena pisateljem iz Velike Britanije, Irske in dežel Commonwealtha ter znaša 50.000 britanskih funtov (dobrih 56.000 evrov), nominiran že trikrat. (Mimogrede, bookerja je Barnes v preteklosti nekoč že opisal kot "nobel tombolo", o občutkih ob razglasitvi zmagovalca pa je s svojiim tipičnim smislom za humor pripomnil, da "povzročijo nekakšno obliko psihosomatskega obolenja - utripajoč ognojek, goreč vozel bolečin v živcu, zbodljaj protina".)

"Skoraj arhetipski roman našega časa"
Za bookerja so se potegovali še Patrick deWitt, Esi Edugyan, Carol Birch ter novinca Stephen Kelman in A. D. Miller, vendar pa je Barnes, ki se je za bookerja neuspešno potegoval že z romani Flaubertova papiga, Anglija, Anglija ter Arthur in George, veljal za nespornega favorita. Predsednica žirije (nekdanja vohunka, zdaj pa pisateljica kriminalk) Stella Rimington je The Sense of An Ending opisala kot "skoraj arhetipsko knjigo našega časa", ki "nagovarja človeštvo v 21. stoletju". Roman načenja vprašanje nezanesljivosti spomina in nas prisili, da se vprašamo, kako dobro človek v resnici sploh pozna samega sebe. "Knjiga je izjemno napisana, ima prefinjen zaplet in z vsakim branjem razkriva nove globine," je še zapisala Rimingtonova.

Olajšanje in zmagoslavje
Barnes, ki je v svojem romanu pisal o 60-letnem moškem, ki se mora zaradi prejetega pisma spoprijeti s svojo preteklostjo, je ob prejemu nagrade dejal, da "si je vsaj toliko oddahnil, kot je počaščen", ter se zahvalil "svojim založnikom za modrost in svojim sponzorjem za čeke". Priznava tudi, da ga je med "občasnimi napadi rahle paranoje skrbelo, da se niso sile zarotile proti temu, da bi kadar koli zmagal".

V svoj zahvalni govor je dodal tudi napotek založnikom: "Tisti, ki ste mojo knjigo že videli, se najbrž strinjate, da je - ne glede na njeno vsebino - lep predmet. In če naj se papirnata knjiga, kot ji zdaj rečemo, sploh kako upre izzivu e-knjig, mora biti že na pogled nekaj, kar je vredno kupiti, vredno obdržati."

Prednosti relativizacije
Svojih preteklih izjav o "nobel tomboli" Barnes še vedno ne spreminja. "Na bookerju je nekaj, kar ljudi rado spravlja ob pamet," pravi. Za pisatelje, ki na razglasitev čakajo "z upanjem in poželenjem in pohlepom in pričakovanjem", je tako še vedno najbolje, da na nagrado gledajo kot na loterijo - dokler ne zmagajo in ugotovijo, da so žirantje "najpametnejše glave v literarnem občestvu".

"Berljivi" nominiranci ali poneumljanje nagrade?
Žirija je imela tokrat pred očmi jasen cilj: izbrati finaliste, ki ne bodo samo napol prebrani obsedeli na policah, ampak kar najbolj berljive romane - stremenje, ki so ga številni kritiki interpretirali kot "poneumljanje" institucije Bookerjeve nagrade; marsikdo je tudi ogorčeno opozarjal na izpustitev nekaterih kritiško najglasneje hvaljenih romanov zadnjega leta, denimo On Canaan's Side Irca Sebastiana Barryja in The Stranger's Child Britanca Alana Hollinghursta.

Kačje leglo
"Mislila sem, da je svet tajnih služb prostor za intrige," je spričo kritik z vseh strani cinično pripomnila Rimingtonova, nekoč vohunka pri MI5. "Ampak to je bilo, preden sem pobliže spoznala založniški svet."

Odpadniki?
Pravzaprav so bili nekateri pisatelji, založniki in literarni agenti tako ogorčeni, da so razglasili ustanovitev nove literarne nagrade, ki se ji bo reklo preprosto Literature Prize, ki naj bi nadomestila bookerja na mestu najprestižnejše britanske bralne lovorike in pri kateri "bo izjemnost edino merilo". Za Literature Prize bodo, v nasprotju z bookerjem, lahko nominirani tudi ameriški pisatelji. "Določena vrsta literatureje namenjena zabavi, druga teži k umetniškosti," je komentiral predstavnik nove nagrade, literarni agent Andrew Kidd. "Naj se zdi to razligovanje nekaterim še tako pretenciozno - v vsaki panogi obstaja nagrada, namenjena zgolj izjemnosti."

Prav tako vredni branja:
V končno šesterico sta se letos uvrstila kar dva romaneskna prvenca, Pigeon English Stephena Kelmana in Snowdrops A. D. Millerja. Kelmanova knjiga, ki se spušča v podzemlje urbanih tolp, je po mnenju žirije nekakšna "črnogleda prerokba" (pri tem mislijo na nedavne londonske nemire), obenem pa delo, ki bo prestalo preizkus časa. Snowdrops je psihološki triler, katerega dogajanje je postavljeno v novodobno Moskvo, ki jo utelešajo Millerjevi junaki.

Med kandidati je bil še The Sisters Brothers, prvi "vestern" v zgodovini finalistov za Bookerjevo nagrado, zgodba, umeščena v čas kalifornijske zlate vročice sredi 19. stoletja izpod peresa Patricka DeWitta, ki naj bi spominjala na filme bratov Coen. Šesterico sta zaokrožila po resnični zgodbi napisani roman Jamrach's Menagerie o brodolomu kitolovke leta 1820 v Essexu (na papir je zgodbo prelila Carol Birch) in Half Blood Blues Esi Edugyan, še en izlet v preteklost, tokrat v Pariz v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.