"Ljuba dobra mama, spet je božič: Bog v pozdrav in vsa svetloba od srca. Preživi v tišini tako prisrčen praznik, kot jaz v svoji, praznujeva vsak zase – in skupaj, najin delež je najboljši, saj se lahko poglobiva vase in to je konec koncev najbolj slovesno od vsega, na kar človek lahko pomisli."
Rainer Maria Rilke je kljub težkemu otroštvu pozneje z materjo imel topel odnos in ji pred božičem pisal pisma. Šesta ura na božični večer je bila tradicionalna stalnica njunih duhovnih srečanj, takrat šele sta odvijala božične darove, ki sta si jih pošiljala, naj sta bila še tako daleč vsaksebi. Tako sta bila – sicer oddaljena, pa vendar skupaj. Božična pisma materi lahko v interpretaciji Primoža Pirnata slišite v oddaji Spomini, pisma in potopisi. Prevedla jih je Alenka Bole Vrabec, ki je napisala tudi uvodno besedilo o Rilkeju, njegovem življenju in ustvarjanju. Če je v oddaljenosti lahko bližina, pa splošno praznično rajanje lahko spodbudi občutke osamljenosti. Tadeja Krečič v zgodbi Konec? Začetek v nasprotju z vsiljenim mnenjem, da je božični večer nujno nekaj nadvse družinsko prijetnega in romantičnega v soju lučk na smrečici in z darili ob jaslicah, opisuje, kako se počuti človek, ki ga prav na sveti večer doletita osamljenost in negotovost. V interpretaciji Gregorja Čušina in režiji Ane Krauthaker lahko zgodbo poslušate v Literarnem nokturnu.
Kako sta lahko povezana Kosmačeva zgodba o Temnikarju in božični drevešček firme Bengo? Slovenski pisatelj Andrej Makuc o tem razmišlja v svoji humorni zgodbi Božični oklešček. Andrej Makuc, ki mu namenjamo Literarni portret, je med drugim tudi avtor kar dveh zmagovalnih zgodb z natečajev Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo, velja pa tudi za odličnega pedagoga in strokovnjaka.
"Kako čudno je – srce parajoče čudno, ko ugotoviš, da so tvoji starši v spominskem posnetku mlajši ne le od tebe v sedanjosti, temveč tudi od tvojih otrok."
John Updike je v svojih delih dokumentiral, kar je sam imenoval "ameriški protestantski srednji razred majhnih mest". Najbolj znan je po seriji romanov o Harryju "Rabbitu" Angstromu, običajnem pripadniku srednjega razreda, ki ga v romanih spremlja od zgodnje mladosti do smrti. Za romane o Rabbitu je kar dvakrat prejel Pulitzerjevo nagrado za književnost (in sicer leta 1982 in 1991) in tudi sicer je prejel več nagrad in priznanj. Njegovo kratko avtobiografsko zgodbo z naslovom Božične karte lahko v prevodu Tese Drev Juh in interpretaciji Mateja Puca slišite v Literarnem nokturnu.
Od pisateljske pop ikone do angleškega realizma
Michal Viewegh ni le pisatelj in publicist, na Češkem je pravi družbeni pojav, pisateljska pop ikona in eden redkih pisateljev uspešnic, ki ohranja ta sloves in izjemne prodajne številke. Prodajni uspeh njegovih del, po katerih je bilo posnetih tudi več filmov, temelji na romantičnih obdelavah sodobnih tem, predvsem pa na izostrenem čutu za humor in ironijo. Njegove knjige so prevedene v številne jezike in izhajajo v velikih nakladah, poleg romanov pa piše tudi kratke zgodbe. Za Literarni večer smo izbrali odlomek iz dela Čudoviti pasji časi in kratko zgodbo Instantna žena, ki ju interpretirata Branko Jordan in Gregor Čušin. Prav s prvim delom je avtor leta 1992 zaslovel, gre pa za humorno družinsko kroniko s številnimi avtobiografskimi primesmi iz obdobja češkega totalitarizma.
24. decembra je minilo 160 let od smrti angleškega pisatelja Williama Makepeacea Thackerayja, ki ob Dickensu velja za najpomembnejšega predstavnika angleškega realizma in romanopisja viktorijanske dobe. Ustvaril je tip ironičnega objektivnorealističnega romana ‒ Semenj ničevosti je gotovo najznačilnejši in tudi najbolj znani primer take proze. V Izbrani prozi vas vabimo k poslušanju odlomka z začetka in konca romana, ki ga je prevedel Izidor Cankar.
Neminljiva Slovenija
Na državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti, se spominjamo razglasitve izidov plebiscita 26. decembra 1990, ko je bil postavljen temelj za vse nadaljnje procese, katerih cilj je bila osamosvojitev Slovenije. V Literarnem večeru smo zbrali besede naših literatov in mislecev, ki so, vsak po svoje pripravljali misel na domovino, nekateri pa tudi samostojno državo. Na primer Franc Jeza in Tine Hribar z eseji, z lirskimi pesmimi pa Ivan Cankar, Alojz Gradnik, Srečko Kosovel, Miran Jarc, Ivan Minatti, Aleš Berger, Janez Menart in Ervin Fritz. Interpretirali sta jih Darja Reichman in Matej Puc, režijo pa podpisuje Klemen Markovčič.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje