Updike je bil eden iz tiste redke vrste "intelektualnih" pisateljev, ki je svoje ime redno lahko spremljal na lestvicah največjih prodajnih uspešnic (koliko pisateljev pa se lahko pohvali, da so jih "porumenili" za epizodo Simpsonovih?); v svojem pisanju se je ukvarjal z mešanimi občutki svoje generacije v zvezi s feminizmom, bojem za državljanske pravice temnopoltih in vietnamsko vojno. V petdesetih letih pisateljske kariere so ga obkladali z mizoginom, rasistom in apologistom Sistema. Stanovski kolega Norman Mailer je celo izjavil, da je Updike tiste vrste pisatelj, ki ga cenijo ljudje, ki nimajo pojma o pisanju, David Foster Wallace pa je Updika, Mailerja in Philipa Rotha označil za tri "velike narcisoidneže" literature.

Zanimivo, da je kljub temu dobil večino literarnih nagrad, med drugim kar dve Pulitzerjevi in dve ameriški Narodni literarni priznanji (najbrž lahko omenimo tudi nagrado Bad Sex in Fiction, ki jo uredništvo revije Literary Review podeljuje za "vulgarne, neokusne ali trapaste opise spolnosti v sodobni literaturi"; Updiku so jo dali za življenjsko delo.) Nobelova nagrada se mu je izmuznila. Pisal je čisto do konca; njegov zadnji roman, The Widows of Eastwick, je izšel lani, letos pa lahko pričakujemo še izid nove zbirke zgodb, My Father’s Tears and Other Stories.

Še en literarni velikan, Philip Roth (Človeški madež), je bil med prvimi, ki so izrazili svoje obžalovanje ob smrti "enega največjih literatov našega časa". "Bil je prav tako briljanten literarni kritik in esejist kot romanopisec in avtor kratkih zgodb. Bil je in ostaja prav tak narodni zaklad, kot je bil njegov predhodnik iz 19. stoletja Nathaniel Hawthorne. Njegova smrt za ameriško književnost pomeni nenadomestljivo izgubo."

Rabbit kot simbol Američana
Bralci si bodo Updika najbolj zapomnili po štirih romanih, ki popisujejo življenje Harryja “Rabbita” Angstroma, srednješolsko košarkaško zvezdo, ki ga je Updike spremljal cela tri desetletja: prvi roman, Rabbit, Run, je izšel leta 1960, zadnji, Rabbit at Rest, pa 1990. Prav v teh romanih je jasno, zakaj so ga primerjali s Hawthornom, avtorjem Škrlatnega znamenja, saj tudi Updike pokaže, da se človeških odnosov ne da prisiliti, da bi ostala na tirnicah, ki jih določa družba. "Ta tetralogija je zame zgodba o življenju ameriškega državljana, ki je tako kot ves narod obseden z mladostjo, svobodo in seksom, ki je tako kot ves narod odprt, pripravljen se učiti in sposoben improvizacije," je nekoč zapisal pisatelj. "Obenem je protestant, ki ga preganja Bog, čigar manifestacije so zmuzljive, a neznansko pomembne."

Updike je bil med drugim tudi kronist seksualne revolucije. Ko je leta 1968 izšel roman Couples (v slovenščini so Zakonski pari v prevodu Mire Mihelič izšli tri leta pozneje), ga je revija Time dala na naslovnico z mastnim naslovom "Prešuštniška družba" nad glavo. Nekateri so njegov neposredni slog pisanja označili za drzen, drugi za rokokojski (od tod najbrž nagrada za najslabši opis spolnosti), a dejstvo ostaja, da je brez zadržkov trkal na vrata spalnic Američanov.

V slovenščino so prevedeni romani Rabbit se vrača, Zakonski pari in Čarovnice iz Eastwicka, sicer pa v branje priporočamo:

- Rabbit, Run (1960), Rabbit Redux (1971), Rabbit is Rich (1981) in Rabbit at Rest (1990): ena najbolj znanih tetralogij v zgodovini književnosti je zgodba o Harryju “Rabbitu” Angstromu, nekdaj srednješolski košarkaški zvezdi, ki ga v zrelih letih preganjajo spomini na vse obete, ki jih ni izpolnil. Kmalu ugotovi, da mu življenje odraslih ni pisano na kožo, in zapusti svojo mlado ženo in otroka. Vse do konca se ne more izviti sponam disfunkcionalne družine; zadnji dve knjigi iz serije sta dobili Pulitzerjevo nagrado.

- Couples (Zakonski pari, 1968)
Analiza seksualne osvoboditve predmestne Amerike je zgodba desetih gospodinjstev v izmišljenem Tarboxu, ki skušajo svoja tiha hrepenenja in spolne preference uskladiti z življenjem uglednih meščanov. Prikaz skakanja čez plot kot "vzhajajoče vere" v Ameriki je razburil konservativce.

- In the Beauty of the Lilies (1996)
Zaton vere, ki jo počasi nadomešča materializem, se zrcali v štirih generacijah družine Wilmont. Epopeja se prične na prelomu 20. stoletja z župnikom, ki izgubi vero, kar ima daljnosežne posledice za vse njegove naslednike in njihovo iskanje sreče.