A tudi novih izvirnih besedil ne manjka, prav tako ne manjka prvih prevodnih objav.

Ležim v postelji, oblečen v svojo rožnato žametno obleko, v svojo fino fino obleko, in ne bi rad srečal Hansa Gudeja. Nočem slišati, da Hansu Gudeju moja slika ni všeč. V postelji bi ležal …
Jon Fosse v romanu Melanholija 1, svojevrstni biografiji norveškega slikarja iz druge polovice 19. stoletja Larsa Herterviga, poskuša ujeti tisto, kar je občutil Lars, kadar je slikal najbolje: svetlobo, ki je Lepota, svetlobo, ki jo lahko ujame in zajame umetnina in jo prenese na gledalca ali na bralca. Prevod Jane Kocjan interpretira Blaž Šef.

"Čeprav sem lahko po logiki dejstev z zmernim optimizmom zrl v prihodnost, pa sem bil ves čas na trnih zaradi zgrinjanja vseh teh 'videl sem te' na eno samo točko v mojem življenju, ki je bila nedvomno naključna in posledica posebnih okoliščin v medzvezdni vidljivosti."

Itala Calvina, enega najpomembnejših italijanskih avtorjev druge polovice 20. stoletja, literarna zgodovina postavlja ob bok Umbertu Ecu, a začel je z romanom in zbirko novel v neorealističnem slogu in šele pozneje začel uporabljati nekoliko bolj eksperimentalne prijeme v slogu postmodernizma. Kot pisatelj je najraje raziskoval prehajanje domišljije v stvarnost ter pomen naključja in nenavadne spremembe človekove usode. Na raznolikost njegove literature v literarnem večeru opozarja Veronika Simoniti.

"Поехали [pajehəlʲɪ], vzklikne Jurij, da skozi šipo vidimo njegove mandeljne – Gremo, prevede tvoj dedek, ki se je očitno odločil, da bo komentiral vsak prizor. Pomisliš na svoje mandeljne, ki so ti jih nedavno odstranili, in to brez anestezije, kar velja za prvo pomembno preizkušnjo tvojega življenja. Odleže ti, da je Jurij lahko obdržal svoje …"

Francoska režiserka bolgarskih korenin Elitza Gueorguieva v romanesknem prvencu Kozmonavti gredo samo mimo popisuje zgodbo odraščanja v Bolgariji ob zatonu komunizma. Zgodba je napisana skozi oči deklice, ki se navduši nad Jurijem Gagarinom in zaljubi v idejo osvajanja vesolja, v ozadju pa se kažejo družbene spremembe v obdobju tranzicije. Prevod in scenarij sta delo Nastje Virk.

"Toda nič se ni zgodilo in pod grodnico / se je namesto svetlobe naselila tesnoba / grmade besed so se zrušile v molk"

Pesnik Peter Semolič je v zadnji zbirki Robovi (2020) izraziteje kot prej razmišljal o človekovi umeščenosti v širši tok naravne zgodovine, o njegovi majhnosti, minljivosti, a tudi povezanosti vsega v večjo celoto. V najnovejših, doslej še neobjavljenih pesmih pa tematizira predvsem minljivost in nezmožnost jezika, da bi z njim poimenovali tisto, kar doživetje minljivosti sproži in odpira v posamezniku.

"Takrat zamižiš in se utopiš v zvokih kamenčkov, škržatov, otrok, ki skačejo v morje in se prepustiš gledanju slik v spominski fototeki. Tiste, ki so bile dejansko posnete, se mešajo z osebnimi, ki obstajajo samo v tvoji glavi in so v resnici samo neizbrisni občutki."

Kdo bo še vztrajal pri mociri (kot na dalmatinskih otokih pravijo suhozidu), se v spominih na davna poletja na Silbi sprašuje Špela Šubic, saj kamne iz teh ograd danes meljejo v prah za betonske zidove. In čeprav so spomini iz otroštva po navadi idealizirani, nam kljub vsemu sporočajo, kako pristneje, danes bi rekli, trajnostno, smo/so živeli še pred nekaj desetletji. V odmaknjenih krajih, kot je otok Silba, prav posebej.