Britanka Elisabeth Kendall v svoji študiji Al Kaida v Jemnu in poezija kot orožje džihada, ki bo v kratkem izšla v knjigi Džihad v 21. stoletju, piše: "Zaradi moči, ki jo ima poezija, da čustveno gane arabske poslušalce in bralce, da se usidra v njihovo psiho in ustvari občutek tradicije, avtentičnosti in legitimnosti v zvezi z ideologijo, ki jo poveličuje, je to idealno orožje za militantne džihadistične cilje."

Osama bin Laden je leta 2000 spesnil slavospev bombardiranju ameriške vojaške ladje USS Cole, ki jo je zrecitiral na sinovi poroki. Delce njegove poezije so našli tudi v zapuščeni varni hiši v Kabulu: med svojimi vajenci jo je širil kot spodbudo h gorečemu boju, povzema britanski The Guardian.

"Ko se trudimo razumeti srca in misli tistih, ki živijo militantni džihad," piše Kendallova, "bi bilo velika napaka spregledati poezijo, ki v ljudeh nagovarja oboje."

Poezija je vpletena v vsakdan približno 300 milijonov ljudi v arabsko govorečem svetu (arabščina je peti jezik po številu govorcev v svetovnem merilu). Obstaja celo resničnostni šov, Pesnik milijonar, ki ga iz Abu Dabija predvajajo po arabskem svetu in je nekakšna različica zahodnjaškega Pop Idola: tekmovalce presojajo po kvaliteti njihovih verzov ter po prepričljivosti nastopa. Oddajo gleda več ljudi kot nogometne prenose, zmagovalec pa lahko dobi tudi več kot milijon dolarjev.

Kendallova izhaja iz predpostavke, tako Guardian, da poezijo v vsakdanjem življenju ohranja Koran, še posebej na območjih, kjer je ustno izročilo močno in ljudje večinoma nimajo elektrike in dostopa do spleta. (Anketa, ki jo je izvedla med dva tisoč ljudmi, je pokazala, da ima poezija večji pomen za moške kot za ženske, da njen pomen nima tesne zveze z anketirančevo starostjo, prav tako kot ne s prisotnostjo televizije v gospodinjstvu in posameznikovo izobrazbo.)

Svobodno "sposojanje" klasične poezije
Pri zbiranju literature se je Kendallova naslonila na Al Kaidino revijo Sada al Malahim, ki so jo na spletu v Jemnu objavljali med letoma 2008 in 2011. Čeprav revija ne izhaja več, so verzi preživeli dlje kot preostale vsebine, verjetno zato, ker so vojaški vodje svoje privržence spodbujali, naj jih deklamirajo na glas. "Jezik poezije posnema jezik, v katerem je bil razkrit Koran ... džihadistične publikacije veliko uporabljajo klasično poezijo, ki ji po navadi ne navedejo vira, a vedo, da bo poslušalcem zvenela nekam znano. Lepota jezika, vznesena dikcija, vzorci in ritem pač naredijo vtis."

Na YouTubu, kjer imajo branja pesmi pogosto ogromno število ogledov, sporočilo besedila seveda podčrtajo tudi s slikami - po navadi s prizori "treninga džihadistov ali pa mrtvih otrok v Iraku in Gazi. Ritmično deklamiranje v ozadju poudarja občutek resnobnosti v apokaliptični bitki med dobrim in zlim, ker je tema večine pesmi."

Profesor Flagg Miller, avtor knjige The Audacious Ascetic o bin Ladnovih posnetkih, je za omenjeni časnik pohvalil kolegičino študijo in opozoril na staro arabsko reklo, da se poezija "rojeva iz trpljenja". "Džihadisti se obrnejo k poeziji, ker se njihovih radikalnih ciljev ne da ubesediti s preprostimi besedami."

Kako "prodati" samomorilsko poslanstvo?
V Jemnu je po njegovem mnenju poezija še toliko dragocenejša zaradi kulturnega pluralizma v njihovi zgodovini. "Poezija od bralca terja, da razlikuje med tem, kar skorumpirane oblasti zahtevajo od njega, in tem, kar pravičnost terja od posameznika in skupnosti ... V časih radikalnega konflikta, ko se zdi pravica večini Jemencev nedosegljiv cilj, poezija ponuja rešitve, ki podčrtujejo disidenco. Džihadistična poezija poudarja upor z neortodoksnim besediščem etničnega in plemenskega boja. Njihov diskurz ima globoke zgodovinske korenine."

"Oprtati si samomorilski jopič? Predati se svetovnemu poslanstvu, katerega vodje pridigajo sovraštvo in nasilje nad civilisti? Zavreči šege lastne skupnosti v zameno za radikalizacijo? Džihadisti ne prodajajo lahke "robe". Poezija je po definiciji način, kako povedati nekaj, česar se ne da ubesediti z vsakodnevnim jezikom."