Na začetku moram pošteno povedati, da to ne bo klasičen objektiven novinarski članek. Pišem o svojem sorodniku, praprastricu, ki ga sicer nikoli nisem srečala, od otroštva sem slišala številne anekdote o njem in vedno mi je bil vzor. Če Oštirja ne bi bilo, ne bi bilo mene. K sebi je vzel mojo staro mamo, da se je lahko šolala v Ljubljani. Tako je tudi na stopnišču spoznala mojega starega očeta, ki je v sedanji stavbi ruskega kulturnega centra živel nadstropje višje. Ko se je rodila moja mama, je večkrat rekel, da jo lahko pazi; da ima čas. Pa to sploh ni držalo in jo je vzel kar s seboj na fakulteto.

"Tisti, ki so ga poslušali, so ga izjemno spoštovali in bili navdušeni nad njegovim znanjem, pa tudi značajem," pove dr. Metka Furlan, prav tako primerjalna jezikoslovka, dolgoletna profesorica na Filozofski fakulteti in raziskovalka na ZRC SAZU, ki se je z njegovim delom srečala že kmalu po začetku študija. Oštir je med svojimi sodobniki veljal za velikega erudita. Imel je ogromno znanja in za jezikoslovje se je zanimal že v gimnaziji.

Staro grščino prebiral že v gimnaziji
V članku ob njegovi 85-letnici je primerjalni jezikoslovec dr. Bojan Čop zapisal, da je Oštir že v 5. razredu gimnazije v stari grščini prebral Tukidida, torej "besedilo, ki ga klasični filologi zmorejo šele po dolgem študiju na univerzi". Študiral je v Gradcu in na Dunaju, se izpopolnjeval v Sankt Peterburgu in v Britanskem muzeju v Londonu. Pravil je, da je bil najtopleje sprejet v Rusiji.

Kot vojni ujetnik je lupil kokosove orehe
Z bivanjem v Londonu je povezana zanimiva anekdota. Ko je bil Oštir tam, je izbruhnila prva svetovna vojna. Kot avstrijskega državljana so ga internirali kot vojnega ujetnika in moral je lupiti kokosove orehe. A bil je majhen in šibke konstitucije, zato so ga hitro vrnili v Avstrijo. Tam so ga vpoklicali v vojsko, a kot pravi družinsko izročilo, ni hotel vzeti orožja v roke. Je pa znano, da je bil tolmač pri izpraševanju ruskih vojnih ujetnikov.

V sodobnih jezikih najdemo sledi predindoevropskega jezika
Po vojni je doktoriral v Gradcu, in sicer s temo Herkunft des indogermanischen langvokalischen Intransitivs (Izvor indogermanskega dolgovokalnega intranzitiva). Od leta 1922 pa do leta 1959 je predaval na filozofski fakulteti in raziskoval. Najbolj znana je njegova privrženosti alarodski teoriji. "V evropskih indoevropskih jezikih, posebej v grščini in latinščini, naletimo na besede, ki je njihova glasovna zgradba težko združljiva s tem, kar so nas naučile besede indoevropskega izvora," je še zapisal dr. Čop.

Bile naj bi ostanek predindoevropskega jezika, ki naj bi obstajal pred naselitvijo Indoevropejcev v Evropi in Mali Aziji. Ta ljudstva naj bi govorila skupino sorodnih jezikov in sodobni indoevropski jeziki naj bi vsebovali določene besede, v katerih so vidne sledi tega prajezika. Teorija je ime dobila po antičnem ljudstvu Alarodioi.

Jezikoslovci pogosto proučujejo imena živali
Zanimivo je, da primerjalni jezikoslovci pri iskanju ostankov starejših jezikovnih plasti pogosto proučujejo imena živali. Tudi Oštir je napisal knjigo o izvoru imen treh ptic, jastreba, lunja in kanje. Dr. Metka Furlan pove primer: "Oštir je sicer domneval, da naj bi bila beseda jastreb substratnega alarodskega izvora, a je splošno slovanska beseda, ki se da lepo razložiti z jezikovnimi sestavinami praindoevropskega izvora in naj bi označevala ptiča, ki je hiter."

Po letu 1930 Karel Oštir ni več objavljal. Menda pa je imel napisan alarodski leksikon, a nesreča je hotela, da je letalo, ki je leta 1944 padlo na NUK, uničilo gradivo. To ga je zelo prizadelo.

Kritike alarodske teorije
Alarodska teorija sicer ni bila brez kritikov. Nekaterim se je zdela ’za lase privlečena’, tako dr. Furlan, kajti "operirala je z velikim časovnim razponom in ogromnim teritorijem, od Baskije do Male tja do Kavkaza. Baski naj bi bili, denimo, edini živi ostanek tega jezikovnega substrata, torej nekdanje alarodske jezikovne skupine. Je pa v indoevropskih jezikih izjemno težko prepoznavati jezikovne prvine in jih z zanesljivostjo razlagati kot substratne. Odkar so Indoevropejci začeli naseljevati Evropo, je preteklo že ogromno časa, zato je pri takem delu potrebna velika previdnost, čeprav je teorija o evropskem substratu popolnoma sprejemljiva."

Odkar je bila alarodska teorija predvsem po Oštirjevi zaslugi v zagonu, se je indoevropsko primerjalno jezikoslovje precej izpopolnilo. Dr. Metka Furlan pove: "Določene besede, za katere je Oštir domneval, da bi lahko bile alarodskega izvora, se danes prepoznava, da so pravzaprav praindoevropske. Danes alarodske teorije nihče več ne razvija, problematika o substratu pa je še vedno odprta. Jezikoslovci se zavedamo, da indoevropska ljudstva niso naletela na jezikovno čistino."

Karel Oštir je med jezikoslovci znan tudi kot pionir laringalne teorije, ki proučuje razvojne sledi praindoevropskih fonemov v posameznih indoevropskih jezikih. Ukvarjal se je tudi z baltoslovanskim akcentom.

Izstop iz SAZU-ja – menda je hotel imeti mir
V življenju Karla Oštirja, več desetletij tudi predstojnika katedre za primerjalno jezikoslovje (danes Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje), so bili tudi grenki trenutki. Med drugim naj bi imel težave zaradi žene, ki je bila Avstrijka in je umrla že konec štiridesetih let. Leta 1953 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, a je leta 1958 izstopil. Znano je le, da je menda rekel, da želi imeti mir.

Naj sklenem s sodbo dr. Metke Furlan: "Danes se ne morem strinjati s tistimi, ki pravijo, ah Oštir in njegova alarodska teorija. Mislim, da mu delajo krivico." In še z izsekom zapisa s spletne strani SAZU-ja o Karlu Oštirju: "Njegovi nekdanji študenti, mdr. akademiki Bojan Čop, Milan Grošelj in Franc Jakopin, so se s posebno ljubeznijo, hvaležnostjo in spoštovanjem spominjali njegove samosvoje in izvirne osebnosti, ki so jo vseskozi prežemale neposrednost, mladostna zagnanost in hudomušna vedrina."