Pesnik, pisatelj, prevajalec in kritik Franc (tudi Fran) Albreht se je rodil 17. novembra 1889 v Kamniku. Nad literaturo se je navduševal že v osnovni šoli, prvo objavo pesmi pa je dočakal leta 1906 v reviji Slovan. Albrehta postavljajo med tiste pesnike, ki so svoj pesniški izraz posvetili slovenskim socialnim, nacionalno-političnim in kulturnim vprašanjem. Izdal je dve samostojni pesniški zbirki: Mysteria dolorosa (1917) in Pesmi življenja (1920). V revijah je poleg pesmi objavljal tudi prozna dela, prav tako pa je avtor številnih razprav, člankov in esejev, s katerimi je podajal vpogled v slovenski kulturni vsak dan. Med drugim je ustanovil Društvo prevajalcev Slovenije in bil njegov predsednik, pozneje pa je predsedoval tudi Zvezi prevajalcev Jugoslavije, piše na spletni strani osnovne šole v Kamniku, ki nosi njegovo ime. Umrl je 11. februarja leta 1963, tako bomo v letu 2013 zaznamovali tudi 50 let od njegove smrti.

Domotožje izza italijanske meje
Pesnik, pisatelj, prevajalec Vinko Beličič se je rodil 19. avgusta 1913 v Črnomlju - torej bo letos minilo 100 let od njegovega rojstva. Beličič je diplomiral iz slavistike v Ljubljani, pred drugo svetovno vojno pa je pogosto sodeloval z revijo Dom in svet, kjer se je literarno in duhovno oblikoval. Leta 1945 je emigriral v Italijo, kjer je poučeval na slovenski gimnaziji. Prvo pesniško zbirko Češminov grm je izdal 1944, svoje pesmi je izdal še v zbirkah Pot iz doline, Gmajna, Bližine in daljave ter Pesem je spomin. Beličič je v svojih pesmih izpovedoval razpetost med staro in novo domovino, občutja domotožja in otožnosti, idilo iz otroštva in belokranjsko naravo. Pisal je tudi kratko prozo in eseje ter prevajal iz italijanščine. Umrl je na Občinah 27. septembra 1999.

Matej Bor: pesnik NOB-ja
Ob dvakratni obletnici - 100 let od rojstva in 20 let od smrti - se bo mogoče spomniti pesnika in dramatika Mateja Bora, s pravim imenom Vladimir Pavšič. Bor se je rodil 14. aprila 1913 v Grgarju pri Novi Gorici. Na ljubljanski univerzi je doštudiral slavistiko, nato je nekaj časa deloval kot novinar, tik pred drugo svetovno vojno pa se je zaposlil kot profesor v Kočevju. Leta 1941 je vstopil v NOB, kjer je deloval na področju kulture in propagande. V partizanih je napisal zbirko revolucionarnih borbenih pesmi Previharimo viharje (1942) ter dramski besedili Raztrganci in Težka ura (obe 1944). Pesnik je svojo partizansko liriko bogatil z intimnim odzivanjem na usodne dogodke smrti in ljubezni, pozneje pa je njegova poezija izražala lirska doživetja in tesnobne vizije, ki grozijo človeštvu. Med njegovimi najbolj znanimi deli je pesem Šel je popotnik skozi atomski vek. S Prešernovo nagrado nagrajeni književnik podpisuje tudi 12 dram in več del za mladino. Po njegovem scenariju je bil leta 1954 posnet priljubljeni slovenski film Vesna v režiji Františka Čapa. Bor je v Ljubljani umrl 29. septembra 1993.

V tem letu mineva tudi 100 let od rojstva pesnika, arheologa in likovnega kritika Jožeta Kastelica. Rodil se je 18. avgusta 1913 v Šentvidu pri Stični. Kastelic je več kot pol stoletja opravljal raziskovalno, organizacijsko in publicistično delo na področju antičnih študij, med letoma 1945 in 1968 je bil direktor Narodnega muzeja Slovenije. Poleg dolžnosti muzejskega ravnatelja je Kastelic prevzel vrsto drugih nalog v arheološki in muzeološki stroki v slovenskem, jugoslovanskem in mednarodnem okviru, ob tem pa je bil vseskozi dejaven kot kulturni delavec, kritik in publicist. Pisal pa je tudi pesmi, ki jih je objavljal v revijah Mladika, Dom in svet ter Sodobnost. Svoje pesniško ustvarjanje je sklenil s pesniško zbirko Ode, ki je izšla mesec pred njegovo smrtjo 20. maja 2003. Tako hkrati mineva tudi deset let od njegove smrti.

Bogomir Magajna je bil zdravnik in pisatelj, rojen 13. januarja 1904 v Gornjih Vremah pri Divači. Magajna je končal študij medicine v Zagrebu, nato pa se je zaposlil v Bolnišnici za duševne bolezni Ljubljana - Studenec. Bil je aktivist OF, med vojno je bil obsojen na leto zapora, nato pa je bil zdravnik pri partizanih. Veliko je predaval in pisal o zdravstveni vzgoji, po duši pa je bil tudi literat. Pisati je začel že v najstniških letih, predvsem kratko prozo za odrasle. Snov zanjo je črpal iz usodnih sprememb v življenju Slovencev na Primorskem. Pozneje je pisal tudi psihološko-realistično prozo, v kateri so opazni vplivi nove romantike, teme pa so se navezovale na njegovo psihiatrično delo. Knjižni prvenec Magajne Primorske novele je izšel leta 1930 pri Mohorjevi družbi. Med njegova osrednja dela sodi avtobiografski roman Gornje mesto (1932), kot vrh njegovega pripovedništva pa številni navajajo zbirko novel Zaznamovani (1940). Pisal je tudi za mladino. Omeniti velja njegovi deli Brkonja Čeljustnik (1933) ter Racko in Lija (1943). V letu 2013 bomo 27. marca zaznamovali 50. obletnico njegove smrti.

Letošnje leto bo zaznamovala tudi 200-letnica rojstva jezikoslovca Franca Miklošiča (20. november 1813-7. marec 1891). Miklošič je leta 1838 v Gradcu diplomiral iz filozofije, dve leti pozneje pa še iz prava na Dunaju. Leta 1844 je na pobudo Jerneja Kopitarja sprejel mesto knjižničarja v dunajski Dvorni biblioteki. Leta 1848 je postal predsednik dunajskega društva Slovenija in sooblikoval program Zedinjene Slovenije. Miklošič je pozornost vzbudil s kritično oceno indoevropske primerjalne slovnice Friedricha Boppa. Med drugim slovi po tem, da je napisal slovnico starocerkvenega slovanskega jezika, ki je bila izhodišče za primerjalno slovnico slovanskih jezikov, je navedeno v enciklopediji Slovenika.

Kronist tegob malega človeka med vojno
Pisatelj in dramatik Ivan Potrč se je rodil 1. januarja 1913 v Štuki pri Ptuju. Vstop v leto 2013 tako zaznamuje 100. obletnica njegovega rojstva, pa tudi 20 let od smrti (12. junij 1993). Potrč je obiskoval ptujsko gimnazijo, iz katere je bil zaradi komunistične dejavnosti izključen. Med vojno je bil interniran v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Po letu je bil izpuščen, se pridružil NOB-ju in deloval v uredništvu Ljudskih pravic. Med drugim je bil tudi urednik in direktor založbe Mladinska knjiga ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pisati je začel v 30. letih 20. stoletja, v času razmaha slovenskega socialnega realizma. Njegov knjižni prvenec Sin je izšel leta 1937. Potrčeva pripovedna in dramska dela črpajo snov iz kmečkega in viničarskega življenja na Ptujskem polju. V njih slika usode tamkajšnjih ljudi pred drugo svetovno vojno, med njo in po osvoboditvi. Po vojni se je Potrč približal socialnemu realizmu, v romanu Na kmetih (1954) pa je oživel naturalistični slog. Pisal je tudi drame, njegov največji dramski dosežek pa je trilogija o Kreflih (1947-1953). Leta 1947 in 1955 je prejel Prešernovo nagrado.

V pravkar začetem letu bo minilo tudi 100 let od rojstva pesnika, dramatika in pisatelja Igorja Torkarja (psevdonim Borisa Fakina). Torkar se je rodil 13. oktobra 1913 v Kostanjevici na Krasu. Na ljubljanski tehniški fakulteti je diplomiral iz kemije. Bil je del študentskega levičarskega gibanja, povezanega s časopisom 1551. Ob začetku druge velike vojne je postal aktivist OF-a, med drugim pa je bil interniran v taborišče Dachau. Njegov pesniški prvenec Blazni Kronos je izšel leta 1940. Torkarjev pesniški opus tvorijo po večini satirične pesnitve, aforizmi in epigrami, za katere je značilen satirično-parodični in ironično-kritični odnos do resničnosti ter aktualnega dogajanja v kulturi in politiki. Po vojni se je poleg pesništva ukvarjal predvsem z dramatiko. Za snov dram je najprej jemal partizanstvo, preobrat v svoji dramatiki pa je naredil z realistično, dialoško učinkovito dramo Pozabljeni ljudje (1959). Zapustil je tudi nekaj proznih del, med katerimi velja omeniti roman Umiranje na obroke (1984). Umrl je 1. januarja 2004.

(Novo)romantični bogoslovec
Že 150 let pa bo minilo od rojstva Ivana Trinka - Zamejskega (25. januar 1863-26. junij 1954). Trinko se je rodil v italijanskem kraju Tarčmun. Po končani osnovni šoli je šolanje nadaljeval v semenišču v Vidmu, kjer je študiral bogoslovje in bil posvečen leta 1886. Bil je dejaven na številnih področjih, pisal pa je tudi pesmi in krajšo prozo. Svoja dela je objavljal v Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu, Slovanskem svetu, Slovanu, Slovenki in Mladiki. Pesnil je pod vplivom nove romantike, snov za svoje pesmi pa je jemal iz socialnih in verskih idej. V njegovih delih je mogoče zaznati njegovo pripadnost Sloveniji in slovenstvu. Izdal je zgolj eno pesniško zbirko, naslovljeno Poezije (1897), znan pa je bil tudi kot avtor del za mladino.