Na 38. Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je Lektorsko društvo Slovenije predstavilo zbornik Miti včeraj, danes, jutri. Izdaja na enem mestu združuje vse prispevke, ki so bili predstavljeni na drugem društvenem kongresu, prirejenem 6. in 7. oktobra letos v Izoli.

Kongresni program je bil od prvega tovrstnega srečanja, v epidemičnem letu 2020 v Mali Nedelji, občutno nadgrajen – 14 predavateljev, trije izvajalci dveh delavnic in pet razpravljavcev na sklepni okrogli mizi – zato so organizatorji sklenili, da mu dajo trajnejšo in otipljivejšo obliko, primerno sodobnemu času: e-zbornik.

Veselja ob uspelem kongresu predsednica društva, Kristina M. Pučnik, ne skriva: "Zadovoljni smo, da jezikoslovna društva, ne le lektorsko in slavistično, ampak tudi prevajalska društva in tolmaško združenje, bolj ali manj načrtovano z roko v roki nagovarjamo širše občinstvo iz skupine jezikovnih poklicev in specializiranih uporabnikov jezika."

Zakaj miti?
Po besedah organizatorjev so stereotipi o lektorjih in njihovem delu kljub večletnim prizadevanjem za realnejše ovrednotenje poklica še vedno pogosti. Prav s kongresom naj bi celovito zaobjeli sedanji položaj lektorskega poklica, upoštevaje tri ravni stereotipiziranja, ki se odražajo v treh za prijavo prispevka razpisanih tematskih sklopih: jezikovni, poklicni in identitetni lažni miti oz. stereotipi. Največ prispevkov v zborniku se z obravnavo lektorske stvarnosti tako ali drugače (komunikacija z naročnikom in sodelavci, poslovanje, vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje, primerjava z ureditvijo v tujini) ukvarja s položajem poklica, kar potrjuje, da je usmerjenost društva v delovanje za večjo prepoznavnost in razumevanje lektorske dejavnosti v zadnjih letih smiselna. Kot presečno, poklicno-identitetno temo pa lahko opredelimo lektorjevo nevidnost oz. prezrtost (kot opozarjata prevajalki in tolmački Diana Jenko Grden in Jana Zidar Forte). Delovanje lektorjev v ozadju, pogosto celo brez neposrednega stika z avtorjem v celotnem delovnem procesu, že samo po sebi rojeva stereotipe, ki pa si jih lektorji nikakor ne želijo. Kot kolegi tolmači in prevajalci tudi sami čutijo potrebo po ovrednotenju svojega dela in priznanju zanj. Poimenska izpostavljenost sicer pomeni večjo odgovornost, ta pa tudi večjo kakovost, kar je cilj vseh pišočih.

Ali res razumemo, kaj je knjižni jezik?
Z vprašanjem, kakšno naj bi besedilo bilo, da bi bilo kakovostno, so se člani Lektorskega društva Slovenije že ukvarjali in ugotovili, da je težko podati enoznačno in vseveljavno definicijo: poudariti gre predlog po strokovno utemeljenem, sodobnem in konsenzualnem oblikovanju poklicnih standardov, s katerimi bi na to vprašanje vsaj široko lahko odgovorili. Ob tem pa so se strinjali, da je lektoriranje kot prvo branje nekoga, ki ni avtor besedila, koristno, danes zaradi obilja informacij in področnih norm morda celo potrebnejše kot nekoč, in da avtorskega pristopa ne smemo povezovati le s samovoljo in omejenim znanjem posameznika, temveč da gre za svetovanje o mogočih jezikovnih izbirah, zbliževanje stališč in soglasno iskanje učinkovite upoveditve. To je tudi razlog, da prevajanje in lektoriranje nista nadomestljiva s tudi na kongresu večkrat omenjenim strojnim prevajanjem oz. pregledovanjem besedil (t. i. "post editing").

Težnja k objektivnosti sicer lektorja sili k enotnosti znotraj stroke pri reševanju jezikovnih napak, nedoslednosti in protislovij, a tudi dopušča veliko možnosti, kako jih odpraviti. Navedba jezikovnega pregledovalca torej ne pomeni samo skrbi za vejice, hkrati pa tudi ne odgovornosti za vse slogovne (in druge) odločitve v besedilu.

Jezik besedil je neločljivo povezan z dojemanjem knjižnega jezika, njegovega ustroja in pomena v družbi. Včasih se zdi, da simbolno moč zajema prav iz neskladja med v priročnikih predpisano obliko in udejanjenjem v govoru in pisavi, včasih pa ravno nasprotno, da to razhajanje vsakdanji jezik ovira pri prenosu idej in izrazni bogatitvi. A tudi če se v pretežno knjižnem jeziku sporazumevamo vsak dan, bi bilo zmotno domnevati, da ga zato teoretično obvladamo in tudi razumemo. Knjižni jezik je izmuzljivo soglasje širše skupnosti, v katerem se udejanjajo tako rekoč že od antike znana načela lepega sloga – t. i. praktične stilistike: jedrnatost, jasnost, primernost, živost. Ob vse bolj fluidni množici bralcev ter večpomenskosti besed in nasprotujočih si referenčnih delih pa so ta načela žal objektivno težko merljiva. Ni brez pomena na kongresu večkrat slišana misel, da je študij slovenistike šele uvod v intimno spoznavanje knjižnega jezika.

V sodobnosti kljub povečani liberalnosti in bolj pragmatičnemu pristopu k leksikalnim in stilnim izbiram nekaj stereotipnih predpostavk izhaja iz napačnega tolmačenja informacij dostopnih jezikovnih in normativnih virov ali celo zgrešenega razumevanja njihove funkcije. Na delavnici, ki sta jo pripravila leksikologa in leksikografa Nina Ledinek in Andrej Perdih, so lektorji, prevajalci in tolmači obravnavali problemski sklop vsakdanjih jezikovnih zagat in besedilne korpuse kot orodje za njihovo razrešitev.

"Prvi besedilni korpus vsakega, ki hoče biti povezan z jezikom, je korpus besedil v njegovi glavi – le tako tudi elektronski besedilni korpusi zanj niso samo statistični podatek, temveč vrednost, ki jo s seboj nosi jezikovni znak," pa je v sklepu, na okrogli mizi o položaju in stanju lektoriranja danes, opozorila Erika Kržišnik z ljubljanske Filozofske fakultete.

Ne drži, da so lektorji le v Sloveniji (ker je slovenščina tako težka)
Poklicni mit, naj se lektor pri posegih v besedilu omeji na minimalne popravke, je razblinila urednica Nataša Müller, ki je opozorila na prepogosto stilno šablonsko prevajanje – lektorji bi rekli "z uporabo modnih besed". Rezultat je suhoparen in kalkiran prevod, ki podtonov izvirnika ne prenese slovenskemu bralcu. Vedno več prikritih angleških struktur v slovenščini bi lektor vsekakor moral zaznati. Iz lastne prakse je zbrala več prevodnih rešitev kot dokaz, da je mogoče in treba prevajati tudi drugače. Ta "drugače" je sicer zvrstno zamejen, saj je jezik npr. poročil in leposlovja zelo različen po besedju in skladnji.

Prav na to so opozorili tudi avtorji prispevkov iz študentske sekcije. Ti so – glede na tuje jezike, ki jih študirajo – raziskali položaj lektoriranja v frankofonskih državah in Nemčiji. Potrdili so, da lektorski poklic ni slovenska posebnost, ampak popolnoma običajen del predtiskarskega oz. predobjavnega procesa urejanja besedil, le da so delovne naloge lahko malenkost drugačne in je zato različno tudi poimenovanje (prim. francosko relecteur-correcteur, réviseur, nemško der Lektor, der Korrektor, angleško copy editor, proofreader, fact checker, reviser, redactor, rewriter, abbreviator). V nekaterih državah, npr. v Kanadi, Švici, Veliki Britaniji in Nemčiji, so dobro organizirani v društvih oz. združenjih, ki skrbijo za redno usposabljanje, občutek stanovske pripadnosti in ugled v javnosti, v Belgiji in Franciji pa so mnogo bolj nevidni. Zanimivo je, da je odnos do pravopisa v teh deželah precej različen: v angleškem prostoru ga nadomeščajo uredniški stilistični priročniki, v Franciji sta na neki način veljavna kar dva, tako da je slovenskemu podoben samo nemški koncept.

Bogata bera na Primorskem
Spomnimo še, da kongres Lektorskega društva Slovenije, ki ga je s sofinanciranjem podprlo tudi Ministrstvo za kulturo, ni bil edino srečanje jezikoslovcev na Primorskem. Po dveh epidemičnih letih se je težko pričakovana sproščenost očitno izrazila v veliki želji po morju. Slavistično društvo Slovenije, ustanovljeno 1935, je tridnevni kongres kot vsako leto priredilo konec septembra, tokrat v Narodnem domu v Trstu in pokrajinskem muzeju v Kopru, kongresna ekskurzija 1. oktobra pa je udeležencem približala Oglej (starokrščanski mozaiki), Križ (Ribiški muzej Tržaškega primorja) in Repen (Kraška hiša). Kongresni zbornik s 599 stranmi, ki je brezplačno dostopen tudi na spletu, je zaokrožil tematski sklop, ki ga je ob prevzemu predsednikovanja društvu zastavil Matej Šekli. Cilj je bil slovenski jezik osvetliti v odnosu do najprej sosedskih in nato slovanskih jezikov, končno pa tudi z zavedanjem o slovenskem prostoru kot stičišču romanskega, germanskega in slovanskega sveta.

Prav tako tridnevni in oktobrski je bil Mednarodni prevajalski simpozij Društva slovenskih književnih prevajalcev. O prevajanju skatološkega besedišča in erotične književosti ter leposlovnih in humanističnih besedil iz francoščine in v njo je razmišljalo 20 referentov, njihovih prispevkov pa se širša javnost lahko nadeja v zborniku; društvo namreč simpozijske zbornike izdaja vse od leta 1975.