Tožbo so vložile štiri sestre, ki so v avtoričini pripovedki Ko se tam gori olistajo breze prepoznale svoje starše, ki naj bi jih Smolnikarjeva žaljivo prikazala. Smolnikarjeva, ki niti tožnic niti njihovih staršev ni poznala, lahko knjigo ponovno izdaja, tožnice pa so ostale brez opravičila in odškodnine.

Zahtevo po umiku knjige iz prodaje so na Okrožno sodišče v Ljubljani sestre (ena je med procesom tožbo umaknila) prvič naslovile leta 1999 in tožbo izgubile, po pritožbi na višje sodišče in vrnitvi obravnave na začetek pa je okrožno sodišče razsodilo v njihov prid.

Na odločitev sodišča se je zatem najprej na višje in nato na ustavno sodišče pritožila avtorica knjige. Pritožba ji ni uspela, zato so roman umaknili iz prodaje. Do zapletov je prišlo, ko so ugotovili, da je bil po pravnomočnosti sodbe v knjižnem klubu Svet knjige prodan še en izvod knjige, sestre pa so se z zahtevo po odškodnini obrnile na sodišče.

Vzpostavitev civilizacijske norme
Ob razsodbi, ki pomeni tudi razsodbo v prid pravice do svobode umetniškega ustvarjanja, je Vlado Žabot med drugim povedal, da je to precedenčno vzpostavljanje civilizacijske norme na področju literarnega ustvarjanja in umetniške svobode, brez katere se država ne more imeti za sodobno evropsko državo.

Pisatelji v bran Smolnikarjeve
Junija lani je primer proti Smolnikarjevi odmeval med pisatelji, med katerimi so poleg Vlada Žabota in Toneta Peršaka tudi Edelman Jurinčič in Tomaž Šalamun ustavno sodišče pozvali, naj zadevo Smolnikar vzame v prednostno obravnavo in "to javno sramoto in blamažo za slovensko državo čim prej konča."

Podoben primer je sodišče obravnavalo, ko je policist tožil Matjaža Pikala, ker naj bi ga ta opisal v izmišljenem junaku svojega romana Modri e. Proces se je končal sporazumno. V tiskarno pa je po dobrih šestih letih šla knjiga V znamenju lože, proti avtorju katere je neki odvetnik vložil tožbo, ker naj bi ta navajala njegovo ime.