Seznam stotih naslovov, ki zajemajo celoten spekter od predvidljivih (Peklenska pomaranča Anthonyja Burgessa) pa do presenetljivih (The Divided Self R. D. Lainga je analiza duševnih bolezni iz šestdesetih), odraža široko mavrico vplivov, ki jih je v svoji več kot pol stoletja dolgi karieri vsrkaval kameleonski umetnik.

Bowie je seznam sestavil, da bi z njim zaznamoval odprtje retrospektivne razstave David Bowie Is ..., ki je po podaljšanem (in rekordno obiskanem) stažu v londonskem muzeju Victoria & Albert odpotovala na gostovanje v Kanado. Postavitev razstave je, kot njenemu "objektu" pritiče, rahlo kaotična in fluidna: obiskovalci drsijo skozi serijo soban, klavstrofobičnih kabinic in sob za videoprojekcije, ki po bolj ali manj kronološkem vrstnem redu oživljajo svetove, ki jih je na svoji poti konstruiral Bowie: od rodnega Brixtona, prek zadrogiranih let v Sohu pa do z zidom razpolovljenega Berlina osemdesetih in današnjega lagodnega življenja v Los Angelesu.

Vsakega pajaca in vsako knjigo je spravil
Knjige dajejo slutiti, da je bil zdaj 66-letni pevec rahlo pretenciozen mladenič, ki je skušal izstopati tako, da je na podzemno železnico hodil s Camusovim Tujcem pod pazduho. Seznam "Bowiejevih 100 knjig" je kustosom razstave poslal pevčev arhivar, ki sicer bedi nad ogromno zakladnico oblačil, notnih zapisov, knjig in drugih artefaktov, ki jih je Bowie shranjeval od samega začetka kariere dalje; iz zbirke, v kateri je več kot 75 tisoč predmetov, je izposojena večina predmetov, ki jih lahko vidimo na razstavi David Bowie Is.

Nesojeni romanopisec
Iz posnetega besedila, ki je integralen del razstave, smo - v začetni, mladosti Davieja Jonesa posvečeni sobi - izvedeli, da bi, če ne bi uspel kot glasbenik, poznejši Bowie "pisal romane"; svoje pesmi sam nekje opiše tudi kot "uglasbljene zgodbice".

V stoterici se največkrat, kar trikrat, pojavi ime Georgea Orwella; poleg zbirke esejev Inside the Whale in avtobiografskega dela The Road to Wigan Pier je tu seveda še kultni roman 1984, ki je navdihnil naslov albuma Diamond Dogs (1974). Bowie je sicer - neuspešno - skušal odkupiti avtorske pravice za ekranizacijo Orwellove distopične vizije.

Na eklektičnem seznamu so tako moderni klasiki (Martin Amis, Peter Ackroyd, Tom Stoppard in Ian McEwan) kot tudi starejše čtivo (Homerjeva Iliada, Dantejev Pekel) ter grafični romani in stripi (Beano iz petdesetih); akademske študije so pomešane med ključne romane 20. stoletja. Najbolj svež naslov je The Age of American Unreason Susan Jacoby; avtorica v knjigi pretresa vse od popkulture pa do psevdointelektualnega sveta "hitrega razmišljanja" (ang. junk thought).

Cele stoterice ne bomo naštevali, za pokušino pa le nekaj zanimivih naslovov: The Brief Wondrous Life of Oscar Wao (Junot Diaz), Gospa Bovary (Gustave Flaubert), As I lay Dying (William Faulkner), Berlin Alexanderplatz (Alfred Döblin), Lolita (Vladimir Nabokov), Herzog (Saul Bellow), Veliki Gatsby (F. Scott Fitzgerald), The Sailor Who Fell From Grace With The Sea (Yukio Mishima), Beli šum (Don DeLillo), Ljubimec lady Chatterly (D. H. Lawrence), In Between the Sheets (Ian McEwan), Tales of Beatnik Glory (Ed Saunders), 42. vzporednik (John Dos Passos) ...

Eden izmed kuratorjev razstave Geoffrey Marsh je Bowieja opisal kot "strastnega bralca", ki prebere tudi po eno knjigo na dan. Obenem je prepričan, da njegova "kukavičja" taktika prilaščanja elementov za lastno ustvarjanje izvira iz ljubezni do knjig. "Fascinirajo ga ideje, fascinira ga to, da obstaja na kupe stvari, do katerih ljudje nikoli ne bodo imeli dostopa."

Poza eksistencialista, ki je obrodila sadove
Na avdiovodiču na razstavi v Bowiejevih lastnih besedah slišimo tudi, kako si je kot mladenič vsakič, preden je vstopil v vagon podzemne železnice, kupil kako knjigo s čim bolj pretencioznim naslovom, da jo je lahko nosil s seboj. "Molela mu je iz žepa, da bi bil videti kar najbolj kul - to je bilo v obdobju francoskega eksistencializma. In čez nekaj časa je te knjige dejansko začel brati," povzema Marsh, ki ve povedati, da je v Bowiejem arhivu na kupe knjig, ki jih je obdržal. Obstaja anekdota, po kateri je pevec, ko je odšel v puščavo snemat film Mož, ki je padel na zemljo, s seboj odvlekel celoten zaboj knjig.

Postmodernist pred postmodernizmom
"Mislim, da ni tiste vrste človek, ki bi se usedel in prebral knjigo od prve do zadnje platnice. Po mojem ga bolj zanimajo ideje oziroma to, kako lahko te ideje predela. Bowie je ultimativni postmodernist, ki si je delčke od vsepovsod izposojal, še preden je postmodernizem sploh obstajal."

Še ga lahko ujamete
Razstava David Bowie Is bo v Ontariu na ogled še dva meseca, potem pa bo gostovala še v Chicagu, Braziliji, na Nizozemskem in v Franciji. Glasbenika, ki se, čeprav je letos izdal album The next Day, v javnosti pojavlja kolikor redko se le da, je vodstvo ontarijskega muzeja tudi uradno povabilo na obisk.