Nagrade je bila zelo vesela, ker so ji jo podelili stanovski kolegi, ob izročitvi v prostorih Društva slovenskih književnih prevajalcev se je zahvalila številnim, tudi Vodolazkinu za tako dober roman.

Lijana Dejak že 15 let velja za plodovito in nadarjeno prevajalko literarnih in literarnoteoretičnih, zlasti etnološko in folkloristično obarvanih del. Stanovski kolegi so ji na podelitvi kot asociacijo na Laurusa nadeli lovorov venec.

Pisatelj Vodolazkin, ki je tudi strokovnjak za staro rusko kulturo, v romanu Laurus, ki je v slovenščini lani izšel pri Cankarjevi založbi, predstavlja zgodbo ruskega zdravilca. Pripoved, navdihnjena s hagiografsko zvrstjo, premočrtno sledi junakovi usodi in osebnostnemu zorenju, prehajanju v duhovni svet, vendar vsebuje tudi fantastične prvine. Časovno seže vse od srednjega veka do sedanjosti.

Poseben prevajalski izziv so prevajalki v Laurusu predstavljali neredki stavki v stari cerkveni slovanščini in nekoliko prilagojeni srednjeveški ruščini, ki se prepletajo s prevladujočo knjižno ruščino.

Trubarjevska slovenščina za "staro patino"
Lijana Dejak je povedala, da ji je prevod Laurusa zaradi tega vzel nekaj več časa kot druga dela. Rešitev za prevod je prepoznala v nekoliko prilagojeni trubarjevski slovenščini: "Star jezik, ki je raztresen po knjigi, sem sestavila s primerjavo prevodov Dalmatinove in sodobne Biblije, nekaj izrazov sem polovila iz tekstov. Ta jezik sta pregledali še strokovnjakinji Majda Merše in Neža Zajc."

Dodala je, da cilj prevoda ni bil, da bi Vodolazkinovi junaki govorili kot Trubar ali Dalmatin, temveč ta, da delčki besedila dobijo "neko staro patino", podobno kot v izvirniku.

Lijana Dejak je sprva začela kariero kot prevajalka tehničnih del, naključje pa jo je poneslo v leposlovje. Prvi ji je dal priložnost nekdanji urednik pri založbi Mladinska knjiga Aleš Berger, ki ji je tudi svetoval in jo usmerjal pri začetnih literarnih prevodih.

Urednica pri Cankarjevi založbi Ana Ugrinović je pohvalila njen jezik, ki jo vedno znova navdušuje. Po besedah urednice roman Laurus poleg prehajanja med različnimi časi zaznamuje tudi prehajanje med različnimi ravnmi jezika, vmes pa je pisatelj vtkal tudi drobne "rozinice" humorja.

Lijana Dejak je razkrila, da je želel Vodolazkin, s katerim je bila med prevajanjem na zvezi in se je tudi razveselil njene nagrade, v romanu ustvariti dobrega junaka. V sodobnem času se mu je to zdelo težko, zato se je odločil, da roman deloma postavi v srednji vek.

Sovretova nagrajenka je razkrila, da se pri prevajanju trudi ostati zvesta izvirniku, a ne zagovarja načela, da mu je treba slediti "kot pijanec plotu". Tudi s popolnoma drugačnim besedilom v slovenščini lahko po njenih besedah dosežeš enak učinek. Srečna pa je, da lahko v prevode predlaga dela, ki so ji všeč.