Slikanica Palčič, ki jo podpisuje tandem Julia Donaldson in ilustrator Axel Scheffler (njuna je tudi slikanica Pet grdin), prinaša zabavno pripoved o Palčiču, ki ga pes odnese stran od družinskega drevesa. Nihče ne vidi, kdo je. Mislijo, da je veja, palica, drog, kij, bumerang, snežakova roka. Palčič pa bi rad šel le domov, v družinsko drevo.

Animiran film, ki spremlja slikanico, je sinhroniziran v slovenščino, za kar je poskrbel Otroški in mladinski program Televizije Slovenija. Po besedah urednice programa Martine Peštaj, je animirani film Palčič nastal leta 2015 v produkciji studia Magic Light Pictures, sinhroniziranega v slovenščino pa so na TV Slovenija že prikazali za božič 2016. Za prevod je poskrbela Nina Dekleva, režiserka je Nana Milčinski, glasove pa so likom posodili priznani slovenski gledališki igralci.

Nina Dekleva je prevedla tudi obe slikanici omenjenega tandema. Kot je povedala, je imela pri Palčiču, glede na to, da je prevajala že animirani film, lažjo nalogo. Morala je le prenesti tisto, kar je bilo na platnu, v knjigo ter pri tem paziti na ritem in na to, da se knjiga lepo bere. Po drugi strani pa je imela pri Petih grdinah več svobode, saj ji ni bilo treba prilagajati dolžin prevodov, kar je pri prevajanju za sinhronizacijo nujno, saj morajo dolžine prevodov ustrezati dolžinam izvirnikov.

Hvalnica afriškim živalim
Pet grdin je po besedah urednice Irene Matko Lukan "hvalnica afriškim živalim, ki so na prvi pogled grde, a se na nato izkaže, da je vsako bitje po svoje čudovito". Prevod je po besedah Nine Dekleva ravno prav hudomušen, knjiga pa ima tudi moralno noto: pripoveduje o tem, da so v današnjem svetu, ko veliko pozornosti namenjamo embalaži, naša dejanja tista, ki so pomembna za ljudi, ki so nam blizu.

Štiriletno popotovanje Marca Pola
Slikanica Jaz, Marco Polo je potovanje znamenitega popotnika in trgovca na Vzhod. Bralci bodo v njej spoznavali Kitajsko, svilno pot in kitajski jezik. Kot pravi avtorica Huiqin Wang, je Marco Polo za pot na Kitajsko po kopnem porabil štiri leta. Knjiga lahko tako mladim bralcem med drugim poda zgled, kako premagovati težave. Po svileni poti pa seveda ni potovalo le blago, ampak so se po njej prenašala tudi znanja in kulture. Avtorica je besedilo napisala v kitajskem jeziku, za slovenski prevod, ki teče vzporedno, je poskrbel Andrej Stopar.

Prvič za mlade bralce
Andrej E. Skubic se je v delu Ne bi smel odpreti tistih vrat prvič podaja v otroško literaturo. Dolgo se mu je zdelo nemogoče, da bi pisal za otroke, saj pri pisanju za odrasle "vedno izhaja iz sebe, iz stvari, ki ga v nekem trenutku obsedajo", pri pisanju za otroke pa bi si moral izmišljevati. Stvari so se spremenile, ko je njegov sin postal šolar in so iz njega začele kipeti njegove dogodivščine.

Ob tem se je spomnil svojega otroštva in spoznal, da je otroštvo čustveno ter eksistencialno ravno tako kompleksno, kot je življenje odraslega, ter da si mu ne bo treba ničesar izmišljevati. Prva zgodba pa se mu je porodila med družinsko vožnjo z izleta. "Ko smo se pripeljali do doma, sem jo imel že v glavi," je povedal. Ko jo je zapisal, pa je ugotovil, da je like tako dobro spoznal, da bi zgodbo lahko še nadaljeval z novimi prigodami.

Za zdaj je napisal štiri zgodbe. Trio Golaznikus sestavljata fanta in dekle, krog z njimi povezanih otrok pa se iz zgodbe v zgodbo širi.

Pajek kot prelomnica, komentar in podoba čustvenega odziva likov
Delo je ilustrirala Tanja Komadina, ki pravi, da Skubic likov ni posebej opisal, zato si jih je lahko predstavljala po svoje. V knjigo je vključila tudi lik pajka, ki ga nariše eden izmed glavnih junakov. Uporabila ga je kot prelomnico med poglavji, kot neke vrste komentar k določenim stavkom, ali pa zato, da je z njim ponazorila čustven odziv glavnih likov.