V Trubarjevi hiši literature je potekala okrogla miza z naslovom Tuja domovina in drugi problemi sodobnosti v organizaciji Študentske založbe. Pogovor je tekel o Frischevem romanu Človek v holocenu, o Bernhardovem delu Moje nagrade in romanu Müllerjeve Lisica je takrat že bila lovec, ki so pred kratkim izšli v zbirki Beletrina.

Nesmrten literarni spomenik
V založbi so zapisali, da so avtorji s tem, ko so se na nekaterih mestih od domovine oddaljili, domovini postavili nesmrten literarni spomenik. Vsi trije avtorji so svojo ustvarjalno energijo namenjali domovini, pa naj gre za Bernharda, ki je svoje sovraštvo do Avstrije spremenil v umetnost, Frischa, ki se je hladno in duhovito distanciral od Švice, ali Müllerjevo, ki piše o trpljenju v rodni totalitarni Romuniji.

Na pogovoru, ki ga je povezovala Manca G. Renko, so pozornost namenili tudi življenju treh pisateljev in bralskemu dojemanju velikanov nemške književnosti.

Bernhard v devetih "živahnih, slogovno vrhunskih pripovedih o nagradah, ki jih je prejel za pisateljska dela", s sarkazmom, zajedljivostjo in humorjem obračunava s svojo domovino in takratnim kulturnim okoljem. Kratke zgodbe iz avtorjeve zapuščine, ki so bile prvič objavljene leta 2009, so v slovenščino prevedle Ana Monika Pirc, Urška Brodar in Alenka Morel.

V Frischevem romanu Človek v holocenu se bralec poda v odročno švicarsko dolino, ki je v času pripovedi odrezana od sveta. V dolini se edini protagonist, ostareli gospod Geiser, ki ga vznemirja ugotovitev, da ga zapuščata spomin in sposobnost povezanega mišljenja, poskuša prepričati, da svet okrog njega še vedno obstaja, so zapisali v založbi. Roman je prevedla Renata Zamida.

Roman Müllerjeve pa se podaja v Romunijo leta 1989, čas, ko se končuje obdobje Nicolaeja Ceausescuja. Mlada osnovnošolska učiteljica skuša preživeti v ozračju strahu, groženj in nezaupljivosti, ki ga dodatno stopnjuje služba državne varnosti Securitate. Na preizkušnji so ne samo njena prisebnost, temveč tudi zanesljivost prijateljstva in trdnost ljubezni.