Julij se je začel s festivalom Sanje, ki je že pred leti s selitvijo iz Ljubljane v Brda pridobil šarm, nesporno vreden za marsikoga odročnejše lokacije.

In če ste letos zamudili osrednje festivalsko dogajanje pred vilo Vipolže v Brdih, vse še ni izgubljeno: resnični konec festivala je vsako leto koncert World Histeria Orchestra, ki na odru združi od osemdeset do sto mladih glasbenikov iz več kot petindvajsetih držav s priredbami ljudskih pesmi z vsega sveta. Letos bo ta dogodek potekal 2. avgusta na Prešernovem trgu v Ljubljani.

Če so prvi festivalski večer v "slovenski Toskani" zaznamovali nastopi istrskega kantavtorja Rudija Bučarja, Janija Kovačiča in Ane Pupedan ter pesnikov Glorjane Veber in Marka Tomaša, pa se nam je posebej v spomin vtisnil petkov večer, natančneje, markantni nastop Andreja Rozmana - Roze, (med drugim tudi) predsedniškega kandidata. Zamislil si je namreč versko-kabaretni spektakel Odmaševanje suverenosti.

Kabaret za "zaničnike"
Ta se začne kot "pridiga", a bolj kot na verski ritual spominja na napol improviziran politični program ali kritičen pretres globalnih družbeno-političnih razmer, s poudarkom na "zaničništvu", vero v ničodstotni davek na knjige in druge nosilce jezika. V drugi polovici dveurnega spektakla se v klovnovske barve našemljeni Roza premakne izza prižnice (ki je v resnici smetnjak) in s pomočjo spremljevalnega benda odpoje serijo songov, ki znane melodije (When the Saints Go Marching In, This land Is My Land) obogati z relevantnimi besedili v slovenščini. V poletni noči nad griči je tako odmevala skupna "molitev", ki jo je občinstvo ubogljivo ponavljalo za kolovodjo večera: "Jezik naš, ki si nam v mislih, za vsa na svetu daj nam svoje ime, bodi še naprej naše kraljestvo in nam daj, da mislimo po tvojih zakonih, kakor na samem tako tudi javno."

Nič manj ostrejšega takta ni narekovala tudi naslednja etapa večera, v kateri sta večne šansone Svetlane Makarovič - tokrat sicer v odsotnosti dame slovenske poezije - pela Janja Majzelj in Tomaž Mihelič. Če je le nekaj dni prej prireditev Nosil bom rdečo zvezdo v Ljubljani dvignila toliko prahu, pa so v Brdih pesmi o uporu, strpnosti in svobodi izzvenele v vsesplošni slogi.

Ensemblu Ankaran in njihovi reinterpretaciji Ježkovih šansonov smo se morali zaradi pozne ure odpovedati, a tudi že kratek postanek na festivalu dokazuje, da je credo festivala - iskanje lepote, smisla in zavedanja o pomembnem - našel majhno, a zvesto četico privržencev.