Čeprav so moje knjige videti tipično slovenske, imamo velik del zgodovine skupen; ljudje so se znašli v enako težkih okoliščinah tako v Srbiji, v Sloveniji kot na Hrvaškem. Včasih smo te zadeve drug o drugem bolje poznali, zadnjih 30 let nas je oddaljilo. Toda, književnost prestopa meje brez večjih težav, ker govori od človeka do človeka in od ideje do ideje in od politike do politike.

Tako je ob robu simpozija Pogledi na umetnost Draga Jančarja za oddajo NaGlas! razmišljal najbolj prevajani slovenski pisatelj Drago Jančar. Kaj o kreativnem rokopisu Draga Jančarja pravijo njegovi založniki in prevajalci v Srbiji in na Hrvaškem, si lahko ogledate na prvem sporedu TVS ob 12. 40. Vabimo pa vas k branju pogovora z Dragom Jančarjem, ki je med drugim v oddaji spregovoril o povezavah s Srbijo, kjer so objavili prvi prevod njegovega romana Galjot.

Gospod Jančar, ali bralci z območja nekdanje Jugoslavije vaše romane berejo in doživljajo drugače kot bralci drugje v Europi?
To težko presodim, ker nimam toliko odmevov, v glavnem dobivam kritiške odmeve, ampak moji založniki pravijo, da jih v Srbiji precej berejo in jih tudi razumejo. Čeprav so moje knjige videti tipično slovenske, imamo pravzaprav en velik del zgodovine podoben in imamo trenutke zgodovine – ko so se ljudje znašli v enako težkih okoliščinah in tudi v zapletenih medsebojnih razmerah –, tako v Srbiji, v Sloveniji, na Hrvaškem. Včasih smo te zadeve drug o drugem bolje vedeli, bolje poznali. Zadnjih trideset let nas je bolj oddaljilo. Zanimivo je, da književnost prestopa meje brez večjih težav zato, ker govori od človeka do človek,a in ne od ideje do ideje in od politike do politike.

Lik častnika iz vašega romana To noč sem jo videl je izredno dodelan in precej realističen. Kako to, da tako dobro poznate to mentaliteto srbskih oficirjev?
Srbskega oficirja poznam zaradi tega, ker sem leto dni preživel na služenju vojaškega roka v Vranju v južni Srbiji. To, da sem svojega junaka postavil v Vranje, ni naključje. Tisto okolico poznam. Če leto dni nekje preživiš, to mesto poznaš. Res je to oficir monarhistične jugoslovanske kraljeve vojske, jaz pa sem imel opravka z oficirji socialistične vojske. Toda, mentaliteta vojaka je mentaliteta vojaka. In zdi se mi, da to nekoliko razumem, ker smo se družili, pogovarjali, ne samo po hierarhiji. Včasih smo sedli tudi pri kozarcu slivovke. (smeh)

Ali se z veseljem spominjate teh dni ali raje ne?
Občutki so dvojni. Vojaški dril, vojašnica. Prvi meseci so zelo neprijetni in težki, pravzaprav za človeka ki je navajen civilnega življenja, pa bolj svobodo misli. Tam se težko ujame. Pozneje, ko sem bil tako imenovana 'stara vojska' in sem bil veliko bolj prost. Vranje sem spoznal kot izjemno mesto. Nekateri moji prijatelji iz Slovenije so to imeli za neko kazensko kolonijo, za mene pa je bilo to mesto polno neke zanimive kulture, kar se vidi tudi v tem, da sem, ko sem bil v Vranju pri vojakih, v domu Jugoslovanske armade, in v tamkajšnji knjižnici našel prostor in napisal študijo o delu in življenju (srbskega pisatelja, dramatika, op. a.) Borisava Stankovića. Zanimal me je fenomen, ki se pojavlja v njegovih delih, še posebej opisi orientalsko pravoslavnega načina življenja, tudi konfliktov. Za to študijo sem dobil tudi nagrado Narodne biblioteke Srbije. Pozneje sem prevedel tudi tri njegove drame, in to je izšlo v slovenskem prevodu. Bilo je obdobje, kljub tem težavam z vojaščino tudi produktivno, in predvsem kulturno produktivno. To pa se pozna v mojem romanu To noč sem jo videl.

Vaša vez s Srbijo je očitna, saj so bile tudi nekatere vaše knjige najprej objavljene v Srbiji in šele pozneje v Sloveniji?
Takrat sem bil v Sloveniji, vsaj za objavljanje, persona non grata, v Srbiji pa so me objavili v Narodni biblioteki Srbije. Takrat sem imel tam tudi precej prijateljev okoli časopisa Književna reč in še nekaterih drugih literarnih revij. Prvi prevod večjega dela, roman Galjot, je izšel v Srbiji, pozneje pa so izšli ruski, nemški, francoski prevodi. Takrat smo imeli več stikov, ker smo bili na kulturnem področju zelo produktivni.

Vrniva se zdaj v sedanjost. Zaradi koronavirusa so se ustavili gospodarstvo in turizem, umetnost pa nima teh težav. Umetnost še vedno prehaja meje.
Mislim, da država, v kateri smo živeli – zaradi političnih razlogov – ni mogla preživeti. Tega je zdaj konec, tega je že 30 let, toda umetnost nikoli ni nehala sodelovati. Jaz sem bil v skupini pisateljev z različnih koncev Jugoslavije, ki smo na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 1999 sprejeli izjavo, s katero smo predlagali obnovitev kulturnih stikov. Bil je nesmisel, da ni bilo mogoče naših knjig ali njihovih knjig najti v drugih okoljih. Ta izjava ni prinesla nobene pozornosti, v bistvu je šlo samo za izjavo. Kulturno življenje teče. Mojo predstavo so igrali v Beogradu, dobil sem nagrado v Budvi, moji prevodi so v Zagrebu, v Sarajevu imam še nekaj prijateljev, čeprav je tam situacija glede vsega skupaj najslabša. Jaz mislim, da umetnost in predvsem literarna umetnost najlažje prestopa meje.

Kako gledate na razmere v Sarajevu danes?
Za Sarajevo mi je zelo žal. Med vojno sem bil v Sarajevu. Zadnje leto vojne smo štirje pisatelji iz Slovenije nosili finančno pomoč mednarodnega Pena pisateljem v Sarajevo in takrat sem videl, kakšno je življenje v Sarajevu med vojno. Takrat sem napisal potopisni esej z naslovom Kratko poročilo iz dolgo obleganega mesta, v katerem sem moral ugotoviti, da so vse tri narodnosti tam trpele in da niso bili vsega krivi samo eni ali drugi in da je vse potegnilo v ta vrtinec nasilja.