Pesnik, pisatelj in dramatik iz Konga je zaslovel z večkrat nagrajenim prvencem Tramvaj 83. Napisan je v francoščini, od lani ga imamo v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek. Gost letošnje Fabule živi in ustvarja v Gradcu. Tam na univerzi poučuje afriško književnost. Z literatom smo se pogovarjali v radijski oddaji Razgledi in razmisleki.

Prihajate iz Konga; živite v Avstriji in pišete v francoščini in nemščini. Kako je bilo odraščati v Kongu in kaj vas je prineslo v Evropo?
Rodil sem se v Lubumbašiju, rudarskem mestu na jugu Konga. Po študiju sem prišel v Evropo, da bi se tu razvil kot pisatelj. Najprej sem živel v Nemčiji, zdaj pa živim v Avstriji. To se je zgodilo samo od sebe. Po letu ali dveh letih življenja v Avstriji sem se odločil, da ostanem. Še vedno pa sem tesno povezan s Kongom. Obiščem ga dvakrat na leto. Imam dve domovini: v Avstriji se dobro počutim, Kongo pa ostaja del mojega vsakdanjika. Moje stanovanje je kot Kongo v malem, živim kot Kongovec, kuham kongovsko hrano. Kongo vedno nosim s sabo. Pisatelju lahko ta razkorak med jazom nekje drugje in jazom doma le koristi. Spoznavam avstrijsko književnost in kulturo in hkrati ohranjam vez z državo, iz katere prihajam. Življenje v dveh ali treh kulturnih oziroma jezikovnih okoljih nas bogati, saj nam omogoča kulturni in intelektualni razvoj.

Zakaj ste želeli ustvarjati v Evropi?
Prihajam iz rudarskega mesta in tam je težko uspeti kot pisatelj, saj se vse vrti okoli rudarstva in denarja. Prebivalstvo Lubumbašija izvira z vseh koncev Konga. Z odkritjem najdišč bakra okoli leta 1910 so se namreč pojavile potrebe po delovni sili za delo v rudnikih. Ljudje so prišli od vsepovsod in vse od takrat velja prepričanje, da je na prvem mestu delo in da v rudarskem mestu ni prostora za književnost. Zato tam ni možnosti za popoln pisateljski razvoj. Če bi ostal tam, bi si moral poiskati službo in početi kaj drugega; v Avstriji pa se preživljam samo s pisanjem.

Je tudi vaša družina povezana z rudarstvom?
Da, seveda. Rekel bi, da se z njim ukvarja od šestdeset do sedemdeset odstotkov prebivalstva province Katanga. Razvit je sistem rudarskih mest, podjetij … Kadar se vrednost bakra zniža, se to čuti, saj ljudje ostanejo brez denarja. Ko se spet dvigne, se izboljša tudi ozračje; tako močno je to povezano.

Leta 2009 ste dobili možnost enoletnega bivanja v pisateljski rezidenci v Gradcu na avstrijskem Štajerskem. Kakšna je bila ta izkušnja?
Res je, na začetku sem imel status Stadtschreiberja. Tam najprej nisem nameraval ostati, odločitev je dozorela sčasoma. Navezal sem številne stike, se vpisal na doktorski študij na univerzi, spoznal nove prijatelje, mesto mi je bilo všeč – pa sem si rekel: zakaj pa ne.
Bivanje v pisateljski rezidenci je bilo lepa izkušnja, saj sem leto dni prejemal prestižno štipendijo, ki mi je omogočila tudi sodelovanje s številnimi kulturnimi ustanovami in drugimi umetniki, s tem pa vstop na graško kulturno in intelektualno prizorišče. V tem času je bilo več mojih del prevedenih v nemščino. Gradec je majhno mesto, vendar vsako leto prireja pomembne glasbene, literarne in druge festivale. Veliko ljudi, ki so tam študirali, na primer glasbo ali igro, se namreč vrača tja. Za nekoga, ki biva v graški pisateljski rezidenci, je zato res nekaj posebnega biti del tako pestrega kulturnega dogajanja.

Kakšen je bil vaš ustvarjalni načrt za to obdobje? Mar niste prav v Gradcu začeli pisati romana Tramvaj 83?
Pravzaprav sem ga začel pisati že v Nemčiji, v kateri sem živel, preden sem prišel v Avstrijo. Osnutke sem dal na stran in se posvetil drugim stvarem; pišem namreč tudi poezijo in dramska besedila. Pisatelji lahko eno delo pišejo tudi po več let. Je pa res, da sem Tramvaj 83 potem dokončal v Avstriji.
Sicer pa sem imel v načrtu pesniško zbirko in projekt, ki je bil neposredno povezan z Gradcem – vodenje delavnic pisanja poezije v dveh zaporih v mestu in okolici. Leto dni sem hodil tja in zapornike učil pesniti. Leta 2010 so pesmi izšle v zbirki Nach dem Sturm (Po nevihti).
Tramvaj 83, vaš prvenec, je dobil pohvale kritikov, zanj ste prejeli več književnih nagrad. V njem ima pomembno vlogo džez. Kaj vas pri tej zvrsti glasbe tako navdušuje?
Navdušuje me glasba na splošno. Kongo je dežela rumbe. Moji stari starši so bili lastniki več barov; odraščal sem tudi v tem okolju. V otroštvu sem pogosto obiskal dedka in tam je od jutra do večera igrala rumba. Popolnoma me je prevzela. Doma pa sem poslušal džez. Sčasoma je začel vplivati tudi na moje pisanje. Džez me navdihuje in nekatera besedila napišem samo za džezovske glasbenike. Na Tramvaj 83 je zelo vplivala struktura te glasbe. V velik navdih mi je; je glasba, ki me ponese.

Romane po navadi beremo, Tramvaj 83 pa je lahko tudi performans.
Da, rekel bi, da je to ustni roman. Lahko ga pripoveduješ, kričiš, tuliš. Napisan je tako, da se ga lahko tudi deklamira oz. recitira kot pesem ali slam.

V njem dajete glas tistim, ki ga v družbi sicer nimajo. Kako angažirano je vaše delo?
Sploh ni! Če bi želel biti angažiran, bi šel v politiko. To je najlažji, najiskrenejši, najhitrejši in najjasnejši način za ustvarjanje sprememb. V Kongu literatura za to nima dovolj moči. Verjamem, da drugje ni kaj dosti drugače. Velike odločitve se ne sprejemajo v salonih ali na literarnih festivalih, temveč na ministrstvih. Če bi literatura lahko spremenila svet, bi ga že zdavnaj. Toda ostal je enak kljub odličnim pisateljem in čudovitim besedilom. Literatura nam je lahko le v tolažbo ob kaosu in zlu v nas; za spremembe pa so potrebna dejanja. Prihajam iz družine gostincev in trgovcev, zato razmišljam praktično. Če želimo spremeniti svet, moramo na ulice, ne le brati in pisati romane. Ljudje, ki berejo, so načelno del privilegiranih družbenih slojev, v Kongu pa na primer srednjega družbenega razreda ni. Če si želimo sprememb, moramo konkretno ukrepati, iti na ulice, povedati, kakšnih sprememb si želimo. To velja tudi za pisatelje.

Pravite, da je literaturo treba brati kot zgodbo, ne kot esej. Kako to sporočilo prenašate študentom na graški univerzi, na kateri poučujete afriško književnost?
Na začetku jim vedno pokažem zemljevid Afrike, da razumejo, da Afrika ni država, temveč skupek 55 držav. Je zelo pestra. V nekaterih državah vlada diktatura, v drugih ne; nekatere so pretežno katoliške, druge muslimanske, tretje animistične. Govori se francosko, angleško, portugalsko, bantujski jeziki. Razlike so tudi geografske. Nekdo, ki živi v gorah, ne funkcionira enako kot nekdo, ki živi v dolini. Kdor živi v tropih, razmišlja drugače kot nekdo, ki živi v puščavi. Tudi v Kongu na primer ljudje z juga svet doživljajo drugače od tistih, ki prihajajo iz rudarskih mest. Študentom zato že na začetku razložim, da je Afrika velika, raznovrstna, kozmopolitska; ni celina, na kateri so si vsi podobni. Tudi po videzu smo si različni.

Dejali ste, da se Afričani požvižgajo na to, kaj Evropejci mislijo o njih. Zavedajo se kolonializma, vendar ta ni del njihovega vsakdanjika. Je Afrika koncept, ki ga je ustvaril zahodni svet? Kakšna je Afrika, ki je ne poznamo?
Ko živiš v Kongu, nisi Afričan, temveč Kongovec. Niti ne Kongovec, temveč človek. Šele ko zapustiš Kongo in potuješ s potnim listom, postaneš Kongovec. Prebivalci Senegala so Senegalci. Ko pridejo v Evropo, postanejo črnci. Moja družina o meni ne bi rekla, da sem črn. Moji starši niso črni, saj živijo v Kongu. To oznako dobiš šele, ko prideš v Evropo. V Kongu se ljudje ne ukvarjajo s kolonializmom; v Bruslju, na primer, pa nanj spominjajo spomeniki, muzeji … Tega pri nas ni. Generacij, ki so to doživele, skoraj ni več. Seveda vemo, da nas je Belgija kolonizirala, toda v vsakdanjem življenju imamo druge prioritete. Bolj smo občutljivi za globalizacijo kot na kolonizacijo. Evropa se ukvarja z vprašanji kolonializma in postkolonializma, v Afriki pa se običajni ljudje – ne govorim o univerzitetnih profesorjih – ne obremenjujejo s tem, kaj si Evropejci mislijo o njih, temveč živijo svoje življenje. Požvižgajo se na to. V primeri z Afričani, ki živijo v Evropi in so med drugim izpostavljeni zaradi barve kože, niti nimajo nikogar, s komer bi razpravljali o kolonizaciji. V Kongu je nekaj Belgijcev, ni pa Belgije.

Sorodna novica Fiston Mwanza Mujila: Kot pisatelji ne delamo za afriško ministrstvo za turizem

Kaj ni ironično, da mi Evropejci o kolonizaciji govorimo več kot Afričani, pa čeprav tudi ni več del našega vsakdanjika?
Da. Seveda vemo, da se je to zgodilo, v šoli smo se učili o tem, toda ljudje se pogovarjajo o stvareh, ki se dogajajo danes; o globalizaciji – ta bi lahko bila neka oblika kolonizacije, saj vplivne zahodne države in multinacionalke izkoriščajo šibkejše. V Afriki se življenje ni začelo s kolonizacijo in veliko ljudi je ni doživelo.

Simbol česa je New Jersey Bar iz prvega dramskega dela, ki ste ga napisali v nemščini, Zu der Zeit der Königinmutter, V času kraljice matere, če bar Tramvaj 83 simbolizira kolonizacijo?
V New Jersey Baru se zbira diaspora; ljudje, ki živijo daleč od domovine. Živijo v preteklosti; spominjajo se, kako lepo je bilo življenje v dobrih starih časih, in se bojijo prihodnosti. New Jersey Bar v primeri s Tramvajem 83 ni tako afriški. Je bolj homogen, ljudje prihajajo od vsepovsod, pogovarjajo se o Evropi. Je tudi refleksija o današnjem stanju duha; postali smo pesimisti. Ne znamo več občudovati lepot sveta. Vedemo se, kot da je vojna. Skrbijo nas ekstremizem skrajne desnice, podnebne spremembe … Svet se je že večkrat znašel v krizi, zato je tudi ta kriza nekaj čisto običajnega. Vendar jo moramo znati premostiti in živeti naprej. Pred šeststotimi leti je bilo slabše kot danes. Zame je bil svet pred dvesto leti grd. Takrat smo bili kolonizirani; še pred sto leti smo bili kolonizirani. Bili smo celo sužnji. Zame kot za Afričana je današnji svet lepši kot v obdobju suženjstva. Afričane so takrat prodajali kot živali. Današnji svet je zame tudi lepši kot v kolonializmu, ko so naše stare starše bičali. Moj svet je rdeč, rožnat, moder; pisan je in pesimizem zavračam, saj je vendar vse v redu.

Zakaj je bar tako zanimiv prostor dogajanja?
Bar je kot oder. Ljudje se v njem vedejo drugače. V državah, kot je Kongo, ima pomembno družbenopolitično vlogo. Med kolonializacijo je na primer veljala policijska ura. Po določeni uri ljudje niso več smeli ven; tisti, ki so živeli v predmestju, so se morali iz središča mesta domov vrniti že veliko prej. Bari so bili znamenje protesta; ljudje so se zbirali v njih in sklepali posle. Tako ni bilo le v Afriki – bari v Hamburgu so na primer v osemnajstem, devetnajstem stoletju imeli enako vlogo. Če je kdo želel postati ladjar, je šel v bar, v katerem so iskali ladjarje in podpisovali pogodbe. Povsod po svetu je bar družbenokulturni prostor, prostor izmenjav.
Ponosen sem, da sem vnuk gostinca. Večina ljudi je v dedkov bar prišla po službi. Nekateri niti niso prišli na pivo, temveč poslušat glasbo ali razpravljat o politiki. Zame bar ni le kraj, kamor ljudje pridejo in od koder odidejo, temveč začasno bivališče.

Nam lahko poveste več o igri V času kraljice matere? Kako je bilo pisati v nemščini?
To besedilo je nekakšen kolaž. V bar, poln ljudi, vstopi neznanec in jim začne očitati, da zapravljajo čas ter naj gredo raje delat in živet. Ljudje mu odgovorijo, da želijo še naprej živeti v svojem svetu, in mu s pripovedovanjem zgodb pojasnjujejo, zakaj ne želijo oditi. Igra je tako sestavljena iz zgodb: nekatere so vsakdanje, druge pravljične, z elementi fantastike. Pisal sem jo kot zidar. Ko imaš načrt hiše, ga daš zidarju, da jo zgradi. V Afriki so zato zidarji pomembnejši od arhitektov. Ti seveda narišejo načrt, toda zidarji ga izvedejo. Jaz pa sem zbral besede in izraze in iz njih zgradil hišo oz. jezik in tako je nastala ta gledališka igra. Do jezika sem imel drugačen odnos. Francoščino obvladam, je del mene. Kadar pišem v nemščini, pa občutim težo besed; težke so kot kamni in intonacija je drugačna. Pisati v nemščini je fizično delo, ob pisanju v francoščini pa ne čutim nikakršnega napora, kot da bi besede le vrgel v vodo. V nemščini jih moram skrbno izbirati, ne pojavijo se same od sebe. Pozoren moram biti na odnos med njimi. Tudi zidarji v Kongu pri svojem delu ne uporabljajo merilnih naprav, temveč se ravnajo po občutku, upoštevajo svoje izkušnje. Njihovo delo je bolj fizično in tako je zame pisanje v nemščini.

Ko govorite o jezikih, v katerih pišete, pogosto uporabite izraz fiktiven jezik. Z njim označujete jezike, ki jih ne uporabljate vsak dan. Ta status ste zdaj dodelili tudi francoščini. Od česa je odvisno, v katerem jeziku boste pisali?
Pisanje v nemščini je stvar izbire. Pri francoščini pa izbire nisem imel, saj sem rojen v državi, ki jo je kolonizirala Belgija in v kateri govorimo francosko. Če bi nas kolonizirali Rusi, bi pisal v ruščini; če bi nas kolonizirala Amerika ali Velika Britanija, bi pisal v angleščini. Fiktiven jezik pa je jezik, ki ga poznamo, vendar ga ne govorimo. Kot na primer latinščina. Francoščina sicer ni mrtev jezik, živi v meni in mi daje ritem. Nekoč je bila zame nekaj čisto naravnega, zdaj pa je le fiktiven jezik.

Pa kateri izmed jezikov, ki jih znate, ni fiktiven?
Vsi moji jeziki so fiktivni. Govorim svahili, pa ga ne uporabljam. Govorim francosko, pa ne vsak dan. Govorim nemško, vendar ni moj materni jezik. Je jezik pisanja in druženja; v trgovini se sporazumevam po nemško … Da, nemščina je zame predvsem jezik trgovanja.