Odnos do plemiškega naziva oz. povzdigov v plemiški stan v zadnjem obdobju avstro-ogrske monarhije, gre za obdobje zadnjih dveh cesarjev Franca Jožefa I. in Karla I., je avtor knjige Plemiške rodbine na Slovenskem: 19. in 20. stoletje: 3. del Miha Preinfalk ponazoril s tremi citati. Pravnik in politik Josip Sernec je v svojih spominih navedel, da bi zaradi podeljenega reda železne krone III. stopnje lahko zaprosil za viteški naziv, a tega ni nikoli storil. "Kot Slovenec ne morem in ne smem sprejeti od nam sovražnega ministrstva nobenega darila in si ne dam z njim mašiti ust," je zapisal Sernec, njegova izjava pa nazorno kaže na burna mednacionalna trenja v monarhiji.
Drugi citat se tiče Ivana Žolgerja, ki je bil edini slovenski minister v kakšni vladi Avstro-Ogrske in ki ga je cesar Karel I. leta 1917 na lastno pobudo povzdignil v plemiški stan. Notranje ministrstvo, ki je skrbelo za postopek plemiškega povzdiga, ga je nato pozvalo, naj "v svrho izdelave viteške diplome pošlje predlog po heraldičnih pravilih izdelanega grba, krstni list ter v ustrezno ožigosani vlogi navede vse nazive in odlikovanja, ki jih je treba vnesti, ter naj za izdelavo diplome plača predpisano takso v višini 400 kron". Žolger je poziv ministrstva gladko ignoriral in nič od navedenega nikoli ni storil: tako si ni kupil privilegija "modre krvi", ostal je brez plemiške diplome in grba.

Preinfalk je nadaljeval s citatom Jožeta Kremžarja, ki je bil avstrijski oficir, po rodu iz Ljubljane, poplemeniten pa je bil "tik pred zdajci" v zadnjih izdihljajih umirajoče avstro-ogrske monarhije oktobra 1918. Decembra istega leta je Kremžar na notranje ministrstvo novoustanovljene Nemške Avstrije pisal: "Glede na potrdilo iz oktobra 1918 sem že plačal 600 kron za izdelavo plemiške diplome, ki je še vedno nisem prejel, zato prosim, da mi diplomo skupaj s krstnim listom pošljete na navedeni naslov."
Sernec je plemiški naziv izrecno odklanjal, Žolger se sploh ni zmenil zanj, Kremžar pa si je naziva želel tako močno, da je na Dunaju "sitnaril" celo po tem, ko je monarhija že razpadla. "Trije citati ponazarjajo tri odnose do plemiškega naziva, in sicer goreče odklanjanje, indiferentnost in vztrajanje pri slednjem za vsako ceno," je karikiral Preinfalk.
Zapis priimka kot indikator narodne zavesti
Na vprašanje, kakšna je bila nacionalna orientacija poplemenitencev, po Preinfalkovih besedah ni preprostega odgovora, je pa eden boljših kazalnikov gotovo zapis priimkov. "Nekateri prosilci so izrecno zahtevali, da želijo zapis priimka s šumniki oz. gajico," je navedel primer. Eden takšnih je bil Anton Gajšek iz Slovenskih Konjic, ki je izrecno zahteval zapis priimka s črko š, in tudi vsi njegovi potomci, čeprav so živeli na Dunaju, so se podpisovali tako.
Zanimiv hibrid je bil zapis priimka Caučig (Kavčič), ki ga je nosil slovensko zavedni c.-kr. (cesarsko-kraljevski) stotnik Jakob Caučig plemeniti Krasnidol. Anekdota iz njegovega nekrologa v časopisu Slovenec pravi, da je eden od Caučigovih sinov, ko je služil vojsko kot kadet, domov pisal pismo, očeta pa naslovil z Jakob Caučig plemeniti Schontal, kar je očeta močno ujezilo. "Oče se je raztogotil, češ, le počakaj ti mladi smrkolin, ti bom že pokazal, pačiti lepi slovenski priimek Krasnidol," je navedel Preinfalk in dodal, da se prav pri Caučigih pokaže pravilo, ki sicer tako rekoč nima izjem.

"Če je bil oče zaveden Slovenec, poročil pa se je na primer z Nemko, potem otroci praviloma niso imeli slovenske zavesti, materin vpliv tu vedno prevlada, kar se zelo lepo vidi pri slovenskih oficirjih, ki so se poročali z domačinkami kjer koli so pač služili vojsko," je še pojasnil in dodal, da otroci iz takšnih zakonov pogosto niso znali niti "slabo" govoriti slovensko. "V osebnih mapah oficirjev se lepo vidi, da pri očetih piše, da govorijo slovensko oziroma kranjsko, pri njihovih sinovih, če so prav tako službovali v vojski, pa praktično nikoli," je izpostavil.

Kako je navaden smrtnik dobil "modro kri"?
Največ možnosti za pridobitev plemiškega naziva v obdobju 19. in 20. stoletja so imeli oficirji avstro-ogrske vojske, saj je bila vojska v monarhiji izjemno pomembna. "Za oficirje je veljalo, da po 40 letih neprekinjene službe oz. v 30 letih, če so se udeležili kakšne bitke, lahko avtomatsko zaprosijo za plemiški naziv. V knjigi je predstavljenih 37 posameznikov, ki so pridobili naziv, in med njimi je kar 20 oficirjev," je navedel avtor.

Oficir Jernej Aljančič, doma iz Tržiča, je bil še pred izbruhom velike vojne s svojo prošnjo za naziv zavrnjen, saj ni imel dovolj dolgega staža v avstro-ogrski vojski, pa tudi nobene bitke se ni udeležil. "Za nekaj časa je moral svojo prošnjo dati na stranski tir, nato pa je na njegovo srečo izbruhnila prva svetovna vojna, v kateri se je močno angažiral in dokazal, na podlagi tega ponovno prosil za naziv in ga leta 1917 tudi dobil," je pojasnil Preinfalk.
Druga možnost, pri kateri je imel prosilec izjemno dobre možnosti za pridobitev plemiškega naziva, pa je bilo službovanje v državni birokraciji. "Avstro-Ogrska je bila zelo birokratska država in uradniki so bili zelo čislani, tako da so običajno ob upokojitvi lahko zaprosili za naziv," je nadaljeval. Takšen uradnik je bil policijski direktor Valentin Jenko iz Škofje Loke, ki je po upokojitvi postal plemič. Podobno je skupaj s pokojnino plemiško diplomo prejel tudi pravnik Franc Omeiz iz Mengša, ki je služboval v Lvovu v Ukrajini.

Odlikovanja in delovanje v javno dobro
Pridobitev plemiškega naziva je bila vezana tudi na pridobitev kakšnega reda za zasluge oz. odlikovanja. "Leopoldov red ali red železne krone je do leta 1884 skoraj avtomatsko prinesel plemiški naziv. Eden takšnih je bil goriški politik Josip Tonkli, ki je viteštvo dobil na podlagi pridobljenega reda železne krone III. stopnje, znameniti uradnik in zgodovinar Karel Czoernig pa je na podlagi reda železne krone II. stopnje pridobil celo baronski naziv," je velik pomen odlikovanj predstavil Preinfalk.

Do plemiške diplome je lahko posamezniku pomagalo tudi, če se je izkazal s svojim delovanjem v javno dobro. Takšen primer je graščak v Sevnici Janez (Johann) Händel, ki je bil v krajevnem okolju izredno socialno angažiran, tako da je med obdobjem velike lakote na začetku 19. st. pomagal preživeti tako svojim podložnikom kot podložnikom sosednjih rajhenburških gospodov. "V času francoske okupacije je organiziral deželno obrambo, zbiral denarne prispevke, prispeval je za ustanovitev celjske gimnazije, prispeval v fond za invalide in investiral v infrastrukturo na Posavskem območju," je Preinfalk opisal, kako je sevniški graščak postal plemeniti Rebenburg.
Tudi na cesarjevo pobudo
Plemstvo je lahko cesar podeljeval tudi na lastno pobudo, ko je presodil, da si ga nekdo zasluži. Eden takšnih je bil zgoraj omenjeni minister Žolger, ki mu je bilo za od cesarja podeljeno čast popolnoma vseeno in plemištva sploh ni prevzel. Drug takšen primer pa je po Preinfalkovih besedah na Dunaju rojen Viktor Urbantschitsch, član znamenite rodbine Urbantschitsch iz Preddvora, ki je bil prodoren zdravnik, eden od pionirjev otologije. Cesar mu je poleti 1918 podelil plemiški naziv, a tudi Urbančiču za plemiško diplomo ni bilo mar in je ni nikoli prevzel.
Kaj pa nezakonski otroci?
Nezakonski otroci so imeli možnost postati zakonski, pa tudi pridobiti plemiški naziv. Cesar je to lahko storil po dveh poteh. "Ena možnost je povzdig 'per matrimonium subsequens', kar pomeni, da sta se starša poročila in otroci so avtomatično postali zakonski ter so lahko dedovali plemiški naziv. Druga možnost pa je poplemenitenje 'per scriptum principi', pri čemer je cesar otroka poplemenitil, četudi se njegova starša nista poročila," je pojasnil.
Preinfalk je izpostavil zgodbo koroškega graščaka Karla Sternbacha, ki je imel z oskrbnico na posestvu nezakonskega sina Hermana, ta pa je postal zakoniti dedič očetove baronske titule star šest let, ko sta se njegova starša končno poročila, sam pa je postal zakonski otrok. Jabolko ne pade daleč od drevesa in tako se je tudi Herman, ko je odrasel, zapletel v podobno zgodbo z meščanko Emerencijo, ki mu je v Celovcu rodila nezakonsko hčerko Hermino. Baron Herman je bil avstro-ogrski oficir in bi moral ob poroki plačati visoko kavcijo, česar si nista mogla privoščiti.

"Ob upokojitvi je bila baronu odmerjena relativno visoka pokojnina in bi se poroka lahko zgodila, a žal je njegova izvoljenka Emerencija prej umrla in Hermina je tako ostala nezakonska in brez možnosti, da postane plemenita," je pojasnil in dodal, da se je Herman nato obrnil neposredno na cesarja s prošnjo, naj njegovo hčer pozakoni in povzdigne v plemiški stan. To se je tudi zgodilo in Hermina je postala plemenita Sternbach.

Ko grozi izumrtje rodbine
Ko je bilo nevarno, da bo plemiška rodbina izumrla, ker je živel le še en moški potomec brez otrok, se je pogosto zgodilo, da je poslednji plemič svojega imena posvojil nečaka po ženski strani rodbine in mu dal svoj priimek ter zaprosil cesarja, da se nanj prenese tudi njegov plemiški naziv. Eden takšnih primerov je tudi prej omenjena rodbina Rebenburg, saj je na začetku 20. stoletja kazalo, da bo rodbina izumrla, a je nato zadnji moški potomec Hans Händel Rebenburg posvojil nečaka Alexandra Kyda in nastala je plemiška rodbina Kyd Rebenburg, ki je preživela vse do danes, je izpostavil avtor obsežnega dela o plemiških rodbinah na Slovenskem.
Požrešno ministrstvo
"Vse to ni bilo poceni, za vsako takšno cesarjevo naklonjenost je bilo od podelitve plemiškega naziva do izdelave grba in plemiške diplome treba drago plačati," je nadaljeval in dodal, da je bilo to v interesu notranjega ministrstva, ki je obravnavalo plemiške zadeve, pobiralo takse in izdajalo plemiške diplome. "Ves denar iz tega naslova je ostajal na notranjem ministrstvu, tako da so bili uradniki zelo zainteresirani, da se pobere čim več denarja," je nadaljeval s pojasnilom za izredno zasoljene cene plemiških diplom. Notranje ministrstvo je zaradi svoje požrešnosti večkrat prišlo navzkriž s cesarjem, saj se je pojavilo pravno vprašanje, kdaj plemiški naziv postane veljaven, in sicer: ko zadevo odobri cesar ali ko ministrstvo izda diplomo?

"Cesar Franc Jožef I. je ustno večkrat izrazil mnenje, ni pa bilo to nikoli nikjer formalno zapisano ali uveljavljeno, da je dovolj njegova odločitev in da izdelava plemiške diplome sploh ni potrebna," je izpostavil Preinfalk. Pod cesarjem Karlom I. je v zadnjih dveh letih obstoja monarhije zaradi visokih stroškov, pa tudi zaradi pričakovanja razpada monarhije, kar četrtina vseh poplemenitencev ostala brez diplome in grba, je dodal.

Grb pove marsikaj
"Oficirji so se običajno odločali za vojaško heraldiko, kot so meči, topovi, granate, pa tudi ruševine gradov. Takšne elemente so lahko uporabljali samo oficirji in niso bili dovoljeni civilistom," je nadaljeval Preinfalk in hkrati pojasnil, da je grb praviloma odseval kariero plemiča. Tiskar Anton Beck je imel v grbu tako dva tiskarska bata, inženir Jožef Schemerl mlinski kamen in rečni čoln, pomorski oficir Karl Žonta (Schonta) tjulnja itd.

Nekateri grbi pa so govoreči in je iz njih mogoče prebrati ime plemiške rodbine. "Prav Rebenburgi so takšni, saj imajo v grbu grad, obkrožen s trtami, in volka. Trti se po nemško reče Rebe, gradu Burg, volk pa se je tu znašel, ker se je žena Janeza Händla, ki je bil poplemeniten, pisala Wolf," je pojasnil.

Po razpadu monarhije leta 1918 se je zgodil pravi eksodus plemiških rodbin, saj je od v knjigi predstavljenih 37 na Slovenskem ostalo zgolj 12 rodbin, po koncu druge svetovne vojne pa zgolj štiri, je sklenil Preinfalk.