Od spretnosti in iznajdljivosti posameznika ter kančka sreče pa je odvisno, kako dolgo bodo ti odnosi ohlajeni.

Sredi novembra je tako skoraj neopazno mimo nas šla pomembna obletnica iz naše ne tako zelo oddaljene preteklosti. Sedaj že davnega leta 1916 je po oseminšestdesetih letih na prestolu in v sedeminosemdesetem letu življenja umrl avstrijski cesar in ogrski kralj Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški. Smrt cesarja je bila kljub njegovi visoki starosti vseeno nekoliko nepričakovana in je neugodno sovpadla s prvo svetovno vojno, ki se je do novembra 1916 šele dobro "razživela", in skorajšnjega konca te svetovne morije še ni bilo na vidiku.

V mesecu februarju, nekaj pa tudi še v marcu, bomo nekoliko natančneje spremljali dogodke, povezane s smrtjo cesarja Franca Jožefa, s poudarkom na devetih dneh od cesarjeve smrti pa do njegovega pogreba. Pri tem pa nam bodo v veliko pomoč časopisi iz tistega časa.

Tudi pred sto leti so novice potovale hitro
Dandanes potujejo novice z bliskovito hitrostjo. Dogodek, ki se je pripetil na drugem koncu sveta, je običajno na malih zaslonih še istega večera. Še hitreje pa se novica širi po spletu. Kako pa je bilo pred stotimi leti? Zagotovo so novice potovale bistveno počasneje, saj je bila hitrost premagovanja razdalj s takratno tehniko v primerjavi z današnjimi zmožnostmi prav otroško nedolžna. Zmotno pa je prepričanje, da so bili naši predniki, ki so živeli na Kranjskem, pa tudi na Štajerskem, Koroškem in Goriškem pred sto in nekaj leti, zgolj in samo preprosti kmečki ljudje, ki so bili slabo informirani o dogodkih na dunajskem dvoru. Sodobnih medijev, ki nam danes prinašajo informacije z vsega sveta, takrat še ni bilo. Tudi radio je bil še zelo v povojih, saj je Dunaj dobil svojo prvo radijsko postajo šele nekaj let po propadu dvojne monarhije, natančneje v letu 1923.

Prav gotovo se do te točke že sprašujete, kako hitro pa je potem prišla informacija o cesarjevi smrti do običajnih prebivalcev monarhije. Edini način za obveščanje, poleg pripovedovanja od ust do ust, so v tistem času predstavljali časopisi. Cesar Franc Jožef je zaspal v večnost 21. novembra ob enaindvajseti uri in pet minut, v palači Schönbrunn na Dunaju. Ob njegovi postelji so bili takrat vsi člani vladarske dinastije, ki so bili v tistem času v prestolnici. Še ne polni dve uri po dogodku, okoli triindvajsetih, se je vest o cesarjevi smrti razširila po javnih lokalih, okoli polnoči pa so že izšle prve izredne številke dunajskih časnikov s tragično vestjo. Tako je minilo vsega tri ure od trenutka, ko je cesar umrl, do izdaje časopisov, ki so novico ponesli med ljudstvo. Do naših krajev je vest potovala malenkost dalj časa – prebivalstvo je o smrti cesarja lahko prebralo v časopisju naslednjega dne.

Naš cesar lahno obolel
Prvi znaki, ki so nakazovali na cesarjeve morebitne resnejše zdravstvene težave, so prišli v javnost v prvi polovici meseca novembra. Oba vodilna časnika na Kranjskem sta že 13. novembra poročala o tem.

"Kakor izvemo, je Nj. Veličanstvo cesarja nekaj dni sem napadla lahna kataralična afekcija [infekcija sluznice, op. a.]. Cesar, v čegar delu se ni izpremenila nobena izprememba, sprejema navadna poročila […] Lahni kataralični znaki pri Nj. Veličanstvu cesarju se tako ugodno izgubljajo, da je smatrati po izpovedih zdravnikov indispozicijo za odpravljeno. Nj. Veličanstvo cesar je sprejel danes (v nedeljo) prvega vrhovnega dvornika kneza Montenuova, generalna adjutanta generalobersta grofa Paara in generalobersta barona Bolfrasa ter ministrskega predsednika dr. von Koerberja v avdijenci."

Kratek zapis, niti ne na prvih straneh časopisov, je do neke mere ostal bolj neopažen med drugimi pomembnejšimi novicami, kot je bilo uspešno bombardiranje Padove, ki so ga izvedla vodna letala avstro-ogrske vojne mornarice.

"Od 18. t. m. [tega meseca – novembra, op. a.] cesarju ni jed več tako teknila kot prej. Cesar je spil ta dan, da poživi svoje moči, en kozarec belega vina in dva mala kozarca šampanca; kadil je vedno še svojo smotko, kakor je bil navajen. Zadnje noči je motil deloma kašelj, a ker je srce dobro utripalo in ker je bilo tudi dihanje dobro, so bili zdravniki še 19. t. m. pomirjeni. Cesar je še celo včeraj podnevi delal [20. novembra, op. a.], dasi se mu je poznalo, da je bolj truden in slab kakor navadno."

Cesarjeva bolezen le ni tako nedolžna?
Nekaj dni kasneje je bila objavljena podobna novica. Cesarjeva bolezen je še vztrajala, kljub temu pa so bili zdravniki mnenja, da še ne gre za zelo resno bolezensko stanje oziroma tega niso razglašali javnosti.

"Z Dunaja, 20. t. mes.: O cesarjevem zdravju se je izdal sledeči buljetin: V minuli noči se je pri Njegovem Veličanstvu pojavilo omejeno vnetje v desnem delu pljuč, katarni pojavi so sicer ostali neizpremenjeni. Temperatura zjutraj 38 stopinj, temperatura zvečer 37,8; srce je dobro delovalo; dihanje enakomerno mirno, apetita ne veliko. Njegovo Veličanstvo je prebilo cel dan izven postelje, delalo je do večera in sprejelo poleg prvega najvišjega dvornega mojstra kneza Montenuova oba generalna pobočnika generalnega polkovnika grofa Paara in generalnega polkovnika barona Bolfrasa, kabinetnega ravnatelja barona pl. Schieszla in sekčnega načelnika pl. Daruvary in Njegovo c. in kr. Visokost najprevzvišenejšega gospoda maršala nadvojvodo Friderika v tričetrturni avdienci."

Cesarjevo stanje je kritično
"V ponedeljek so zdravniki ugotovili pri cesarju lahno vnetje pljuč, kar jih je napolnjevalo z resno skrbjo. Čez dan se je sicer cesarjevo stanje nekoliko zboljšalo, toda včeraj zjutraj je bila temperatura zopet višja, cesar je bil precej izmučen. Vendar je dopoldne vstal ter zaužil zajutrek v družbi ljubljene hčerke nadvojvodinje Marije Valerije. Nato je sprejel najvišjega dvorjanika kneza Montenuova, oba generalna adjutanta grofa Paara in barona Bolfrasa ter proti poldnevu še zunanjega ministra barona Buriana. Cesar je obedoval v družbi nadvojvodinje Marije Valerije, obed mu je teknil in po Dunaju se je bliskoma razširila vest: Cesarju je mnogo bolje. Profesor Ortner je bil že dopoldne pri vladarju. Obiskal ga je v drugič ob pol 1. in privolil, da sprejme cesar notranjega ministra barona Schwartzenaua v avdijenci. V popoldanskih urah pa se je pričela temperatura zopet višati. Ob ¼ na 3. je bil poklican profesor Ortner v cesarjeve sobe, katerih ni več zapustil. Nadvojvoda Franc Salvator, soproga mu nadvoj. Marija Valerija in njuna hčerka Ela, cesarjev ljubljenec, so delali vladarju družbo. Zdravnikom je postalo kmalu jasno, da se bolezen jako opasno razvija in da pri visoki starosti cesarjevi katastrofa ni izključena. Proti večeru je postalo cesarjevo stanje brezupno; vedno višja temperatura, oslabljenje srca, pojemanje telesnih moči – vse to je naznanjalo skorajšnjo smrt."

Zadnje večerno poročilo zdravnikov je bilo le še formalnost. Zgolj še čudež bi lahko rešil življenje šestinosemdesetletnemu cesarju. Okužba se je s pljuč širila in povzročila vidno slabljenje cesarjevih moči, telesna temperatura je od jutra, ko je bila še dokaj znosnih 38 stopinj, narasla na 39,5 popoldne, zvečer pa je bilo stanje še malenkost slabše.

Franc Jožef umira
Okoli štirih popoldne je cesar še uspel zaužiti nekaj malega hrane – kakav z rižem ter malo grozdja. Kmalu po peti uri je utrujenost naredila svoje in cesar se je odpravil v posteljo. Podanikom, ki so skrbeli za njegovo dobro počutje, je naročil bujenje zgodaj zjutraj naslednjega dne, saj zaradi utrujenosti in vrtoglavice ni zmogel dokončati načrtovanega dela. Toda jutra ni dočakal.

"Nadvojvodinja Marija Valerija, ki je bila neprestano ob smrtni postelji svojega cesarskega očeta, se je bila pred 8. uro odpeljala na zapadni kolodvor, da pričaka svojo iz Wallseeja [kraj dobrih sto petdeset kilometrov zahodno od Dunaja, op. a.] prišedšo hčerko. Za njo pa se je pripeljal dvorni uradnik s prošnjo, da naj se takoj vrne, ker cesar umira. Kmalu po vrnitvi nadvojvodinje Marije Valerije je cesar izdihnil svojo dušo."
"Dunajsko prebivalstvo je preživelo večer v velikem nemirju; cerkve, v katerih so se vršile molitve za cesarja, so bile prenapolnjene. Bojazen, pa je vedno premagovala trdno upanje, da bo cesar nevarno krizo vendar le prestal. Še le proti 11. uri se je razširila vest, da je cesar umrl. Vplivala je naravnost konsternirujoče [zbegano, tudi potrto, op. a.] in globoka žalost je navdala sleherno srce."

V dveh urah po smrti so bili Dunajčani obveščeni o tragičnem dogodku. Marsikomu je bilo težko verjeti oziroma sprejeti, da cesarja ni več, čeprav bi bil spričo njegove visoke starosti in resne bolezni kakršenkoli drug izid res veliko presenečenje. Dan pozneje, ko so izšle že redne številke takratnih časopisov, pa je novica odmevala tako znotraj meja monarhije kot tudi zunaj njih. Prestolonaslednik – novi cesar Karel se je pripravljal na prevzem oblasti, istočasno pa so potekali predvideni protokoli, ki se vršijo ob smrti tako pomembnega človeka, kot je bil avstrijski cesar.

Očeta domovine ni več
"Cesarja Franca Jožefa I. ni več. Danes zvečer ob 9. uri je Njegovo Veličanstvo, prevideno s tolažili sv. vere [dvorni župnik Seidel je podelil cesarju zakrament bolniškega maziljenja, op. a.], mirno v Gospodu zaspalo. Skoraj do zadnje ure so se srca branila krute misli, da bi mogel biti temu najdražjemu življenju sedaj določen konec, kajti z občudovanja vredno močjo je Najvišji rajni gospod kljuboval nadlogam starosti, ponovno premagal težke nevarnosti, ki so pretile njegovemu življenju, in razvijal toliko duševno svežost, tako neumorno in neupogljivo živel dolžnostim svojega visokega poslanstva, da se je zdela misel slovesa za zmirom popolnoma nepojmljiva. Zato deluje strašna istina kakor omamljajoč udarec. Genij domovine v žalosti kloni glavo. Vladarska hiša Habsburško-Lotarinška je izgubila svojega nadvse spoštovanega poglavarja, narodi monarhije objokujejo nadvse ljubljenega vladarja, čigar dobrotljivost, modrost in izkušenost je bila vsem neprecenljiva posest. Sredi svetovne vojne je bil odpoklican, sredi težkih preizkušenj, ki so bile kljub njegovi miroljubnosti naložene njemu in njegovim ljudstvom. Ni mu bilo dano pozdraviti miru, pač pa je videl čudoviti razvoj moči svoje države, doživel je pomlajenje staročastitijive monarhije v strašnem svetovnem požaru in prejel v tem najvišje plačilo svojega delovanja. Kaj je bil Franc Jožef I. svoji hiši in svoji državi, kaj je bil vsakemu izmed svojih državljanov, tega v tej uri, ko žal [žalost, op. a.] prevladuje srca in prvi naval bolesti onemogočuje mirno premišljevanje, ni mogoče primerno oceniti. Vsakemu posamezniku je, kakor bi mu bil vzet najboljši del njega samega, kajti kot osebno srečo in kot osebno posest je občutil vsak blagoslov, ki je izhajal iz tega vladarskega življenja. Vsem je bil Najvišji rajni cesar najživejša in najizdatnejša moč v državi, vir vsega dobrega, kar je bilo dano uživati živemu rodu, dobrotnik in oče domovine."

Koliko lepih besed je bilo ob odhodu cesarja prelitih na papir, je težko reči, zagotovo pa jih je bilo mnogo. V kolikšni meri so bile plod iskrenega razmišljanja njunih avtorjev in ne zgolj odraz časa, v katerem so nastali, v tem trenutku niti ni tako pomembno. Morda se je komu zdel zgornji zapis nekoliko dolg. Vendar gre zgolj za prvi odstavek (pa še ta najkrajši) od treh enega prispevka v enem časopisu. Vemo pa, da je v tistem času izhajalo več časnikov, ki so v dneh po smrti cesarja in v času do pogreba (devet dni) na svojih straneh namenili ogromno prostora najrazličnejšim podrobnostim iz cesarjevega življenja. Obveščenost prebivalstva je bila na visoki ravni, saj so časopisi zelo dobro izpolnili svoje poslanstvo. Tudi najmanjše podrobnosti, kot je bila poizkusna vožnja mrliškega voza pred pogrebom, ni ostala neopažena.

Kako naprej?
Cesar Franc Jožef I. je umrl. Kot je običajno pri takšnih prelomnih dogodkih, pa naj gre za smrt ali kakšno drugo pomembno zadevo, je bil tudi takrat prisoten šok. Šok in negotovost, kaj bo v prihodnje. Razmere v državi nikakor niso bile rožnate. Vojna vihra, ki je do tega turobnega novembra terjala že mnogo življenj tudi med slovenskim prebivalstvom dvojne monarhije, se seveda ni ustavila zgolj zaradi smrti cesarja. Smrt je še vedno kosila v prvih frontnih črtah, pa tudi v zaledju. Vladajoča elita na dunajskem dvoru je morala poskrbeti za čimprejšnjo menjavo oblasti, saj bi daljše obdobje brezvladja neugodno vplivalo na moralo vojske in prebivalstva v težkih časih. Prav tako bi lahko dalj časa nezaseden prestol pri avstro-ogrskih sovražnikih dajal vtis šibkosti, kar zagotovo ne bi imelo dobrih posledic za državo in njene narode.

Kako je cesar Karel prevzel cesarstvo
"V mali dvorani Schönbrunna so se zbrali ponoči dvorni in državni dostojanstveniki, dalje vojaški činitelji in dunajski mestni poveljnik. V polkrogu so se zbrali pred prestolonaslednikom. Ravnatelj kabinetne pisarne je izročil prestolonasledniku prej tajni ključ; za prestolonaslednikom je stal njegov vrhovni dvorni mojster, grof Berchtold. Zunanji minister baron Burian je nagovoril prestolonaslednika in mu napovedal, da je vladar umrl; izrazil mu je svoje globoko obžalovanje in najudanejše spoštovanje dvornih in državnih dostojanstvenikov. Prestolonaslednik je odgovoril nekaj besedi. Nato je baron Burian zopet nastopil. Trikrat se je poklonil prestolonasledniku in ga vprašal, če je voljan, da sprejme prestol, ker je edini upravičeni dedič. Globoko ginjen je tiho prestolonaslednik odgovoril, da ker je odpoklicala Previdnost njegovega ljubljenega strica, je sklenil, da prevzame in nastopi dedščino. Nastopil je zopet zunanji minister in prosil potrebnih navodil. Prestolonaslednik je stopil k državnim dostojanstvenikom, jim zagotovil svojo milost in izjavil, da jih odveže nove prisege. Nato so izdelala obvestila ptujim [tujim, op. a.] dvorom. Poročajo, da se bo cesar jutri preselil na dvor."

Le nekaj ur po smrti svojega strica, cesarja Franca Jožefa, je kot novi cesar prisegel avstrijski nadvojvoda Karel. Novi cesar Karel I. Habsburško-Lotarinški je postal prvi cesar tega imena v avstrijski polovici monarhije (Cislajtaniji).

"Novi cesar Karl je tretji Habsburžan s tem imenom. Njegova prednika sta bila Karl V., ki je bil od l. 1515 do l. 1565 rimsko-nemški cesar, in cesar Karl VI., oče cesarice Marije Terezije, ki je izdal pragmatično sankcijo. Sedanji cesar Karl je pa prvi avstrijski cesar z imenom Karl. Kot ogrski kralj je novi vladar Karl IV."

Ogrski del monarhije (Translajtanija) je bil državnopravno kraljevina, kar je pomenilo, da je avstrijski cesar obenem tudi ogrski kralj. Karel je tako postal na Ogrskem kralj Karel IV., saj so Madžari do tedaj že imeli kralje s tem imenom.

Ogri za takojšnje kronanje
"V nekem pogovoru je izjavil grof Albert Apponyi, da se mora nemudoma, ako potreba, z omejitvijo nekaterih zunanjosti, izvršiti kronanje novega kralja. Ogrska potrebuje vedno, zlasti pa v sedanjih težkih časih, kronanega kralja in tudi novi vladar more doseči popolno moč, katero potrebuje v državnopravnem in čustvenem oziru, samo s kronanjem. Ogrska poslanska zbornica bo sklicana najbrže za petek ali soboto. Grof Albert Apponyi je izrekel poročevalcem svoje mnenje, da bo ostal parlament do kronanja novega ogrskega kralja v permanenci [stalni pripravljenosti, op. a.], kar pa ne pomeni, da naj bi imel neprestano seje. Tudi magnatska zbonica se bo v kratkem sestala. Borzni promet se je ustavil, delovanje sodišč počiva, mestni svet se je sestal k izredni seji."

Novi cesar nagovori svoje podanike
Po uradni prisegi je novi cesar Karel takoj pričel delati. Najprej je sprejel vse pomembnejše visoke državne urednike ter jih odvezal prisege staremu cesarju. Vodilni možje v monarhiji so prisegli novemu cesarju, ki jih je potrdil na dosedanjih položajih, da bi bil prenos oblasti čim bolj tekoč. V težkih vojnih časih je nekaj spodbudnih besed namenil tudi svoji armadi in mornarici.

"Vojaki! Vaš najvišji vojni gospod Moj presvetli Veliki stric cesar in kralj Franc Jožef I., ki je vodil desetletja Vas, Vaše stare očete in očete z ljubeznijo in skrbnostjo, ki je skrbel za Vas, kakor oče, se je preselil k bogu. Vedno sijajen izgled vojaške zvestobe v izpolnjevanju dolžnosti je pokojno Nj. Veličanstvo do skrajnega napora svoje modrosti posvečeval vse svoje žitje blagru domovine; dokler je zadostovala sila, so bile njegove misli pri Vas, njegovih ljubljenih, vrlih vojščakih. Vojaki! Trde, a slavepolne dni tega velikanskega boja sem doslej preživel z Vami. V velikem času stopim izmed Vas in zdaj kot najvišji vojni gospod na čelu Moje, v bojih izkušene armade in mornarice z neomajano vero v našo sveto pravico in v zmago, ki jo bomo izvojevali z božjo pomočjo v družbi z zvestimi zavezniki naše pravične stvari. Duh vzvišenega pokojnika bo pri Vas. Vas bo vzpodbujal na dalnje junaške boje, da nam bo dano položiti na njegovo krsto venec zmage kot znak naše zveste hvaležnosti za vso ljubezen in skrb, ki je vedno na vdajala njegovo plemenito srce za njegovo brambno silo."

Novi cesar Karel I. pa ni bil prvi avstro-ogrski cesar, ki je ob prevzemu oblasti nagovoril ljudstvo. Enako je storil tudi pokojni cesar Franc Jožef, oseminšestdeset let pred njim. Po odstopu cesarja Ferdinanda I. v revolucionarnem letu 1848, je novi cesar Franc Jožef, ki je imel takrat rosnih osemnajst let, prevzel oblast v zelo nemirnih razmerah. Tedaj novi cesar je prisegel v Olomoucu na Moravskem (današnja Češka) in ne na Dunaju, saj je bilo tam zaradi revolucionarnih dogodkov še prenevarno. Časnik Slovenija, ki je v tistem času izhajal dvakrat tedensko, je nekaj dni kasneje objavil cesarjev manifest. Od zapisa v časopisu je minilo že skoraj sto sedemdeset let, zato je jezik še nekoliko teže razumljiv kot sicer.

"Mi Franc Jožef Pervi, po božji milosti Cesar austrijanski, kralj ogerski in češki, kralj lombardski in beneški itd. i.t.d. Po odstopu od prestola Našiga visokiga strica, cesarja in kralja Ferdinanda Perviga, na Ogerskim in Češkim tega imena petiga, in po odreki Našiga presvitliga gospoda očeta, nadvojvoda Franca Karla, z pragmatiško sankcijo poklican, krono Našiga cesarstva na glavo si položiti: oznanimo z letem slovesno narodam cesarstva svoj nastop na prestol z imenam Franc Jožef Pervi […] Na podlagah prave svobode, na podlagah enakopravnosti vseh narodov cesarstva in enakosti vseh deržavljanov pred postavo, kakor tudi deležnosti narodovih namestnikov pri postavodajanji, bo domovina vstala nova v stari velikosti, ali z omlajeno močjo, nepremakljivo zidovje v viharjih časa, prostorno stanovališe plemenam razniga jezika, ktere pod žezlam Naših očetov bratovska vez stoletno sklepa. Z terdnim sklepam čisto svitlost krone in celotno deržavo nekratjeno ohraniti, ali pripravljeni, Svoje pravice z namestniki Svojih narodov deliti, se zanašamo, de bo z Božjo pomočjo in v edinosti z narodi po sreči šlo, vse dežele in rodove cesarstva v eno veliko deržavno telo združiti."

Priprave na pogreb
Mnogo je bilo treba postoriti, preden so lahko posmrtni ostanki cesarja Franca Jožefa prišli na mesto večnega počitka. Od cesarjeve smrti do pogreba je minilo devet dni. V tem času so morali urediti grob in pripraviti pokojnika na pogreb ter ne nazadnje omogočiti številnim prebivalcem monarhije, da se še zadnjič poslovijo od svojega cesarja. Pokop tako pomembnega državnika je bil sestavljen iz več delov. Habsburški vladarji so bili praviloma pokopani na treh krajih: trupla v cesarski grobnici, srca v Avguštinski cerkvi in drobovja v cerkvi sv. Štefana. Odpreti pa so morali tudi pokojnikovo oporoko, ki jo je cesar v zadnjih letih kar dvakrat spremenil – prvič ob smrti nadvojvode Franca Ferdinanda, po atentatu v Sarajevu, in drugič, mesec dni kasneje, ob izbruhu prve svetovne vojne.

Več pa prihodnjo nedeljo v drugem delu prispevka.