"Pred dobrim tednom smo od pesničine nečakinje dobili kovček, v katerega je Samsa shranila veliko dokumentov, na primer dovolilnico za prehod meje, nekaj zanimivih računov, rokopise, tudi rokopis pesmi, ki jo je posvetila Srečku Kosovelu, pa zvezek, kamor je, kot kaže hiter pregled materiala, verjetno pisala kakšno zgodbo," je povedala Tatjana Raspor, knjižničarka z domoznanskega oddelka Knjižnice Makse Samsa Ilirska Bistrica.

V knjižnici se bodo zdaj posvetili zapuščini iz kovčka
Na dogodku so predstavili tako knjigo kot donacijo, ki prinaša vpogled v še neznane vidike življenja pesnice Makse Samsa. T. i. Samsin kovček vsebuje dokumente, rokopise, pisma in fotografije. Na dogodku so se sicer spomnili tudi nekdanje direktorice knjižnice Darinke Žbogar, ki je bila najzaslužnejša, da so knjižnico poimenovali po Maksi Samsa.

Domoznanski oddelek knjižnice se bo zdaj posvetil zapuščini iz kovčka. Gre za donacijo pesničine nečakinje Marije Majde Ujčič, rojene Samsa, ki je kovček dobila leta 2009 po smrti pesničinega brata Ivana. V kovčku je bila med drugim tudi javnosti prej neznana črno-bela fotografija pesnice iz mlajših let, ki je zdaj razstavljena v knjižnici. Med zanimivejšimi dokumenti je dopisovanje med pesnico in NUK-om v Ljubljani, ki mu je Samsa v 60. letih v odkup ponudila korespondenco s Kosovelovo družino in s pesnikom samim.

Bogata pesničina korespondenca
Iz odgovora Jara Dolarja, takratnega ravnatelja NUK-a, je razvidno, da se knjižnica zanima za odkup korespondence, pa tudi, da bo v kratkem začel urejati njene druge rokopise, ki jih je očitno pridobil že prej. Pesnica si je sicer dopisovala tudi s Francetom Bevkom, ki je napisal spremno besedo k njeni pesniški zbirki Bleščeče prevare iz leta 1966. Ko je Knjižnica Makse Samsa pred več kot dvema desetletjema na NUK naslovila povpraševanje, ali imajo kakšne pesničine rokopise, korespondenco s Kosovelom, ki naj bi mu pesnica zelo naklonjena, so prejeli negativen odgovor, je na dogodku povedala direktorica ilirskobistriške knjižnice Damijana Hrabar.

Dodala je, da zdaj nameravajo na NUK znova nasloviti isto povpraševanje, tokrat podkrepljeno s kopijo dopisa Maksi Samsa z žigom NUK-a in Dolarjevim podpisom iz leta 1967, saj verjamejo, da bi vendarle lahko imel nekatere njene rokopise, je še dejala. Direktorica knjižnice se pesnice sicer spominja iz otroštva kot gospe v črnem, vedno v plašču in po navadi v škornjih, saj je na vsakodnevni poti iz rojstnega kraja v mesto prečkala Vel'ko vodo, kot domačini imenujejo reko Reko, v drži pa je izražala žalost in bolečino.

Pesmi, ki še zmeraj čakajo, da jih preuči literarni zgodovinar
Knjižničarka Tatjana Raspor je med drugim povedala še, da se je Maksa Samsa, sodeč po pridobljenem gradivu, z NUK-om dogovarjala tudi, da bi ji izdali pesmi ter "da bi neka slavistka, strokovnjakinja, proučila njene pesmi". Samsine pesmi pravzaprav še zmeraj čakajo, da jih preuči literarni zgodovinar, zanimiva je tudi njena življenjska zgodba.

Znova izdana knjiga Živela sem za pesem vsebuje pesmi iz obeh samostojnih zbirk Makse Samsa – Nekaj pesmi (1934) in Bleščeče prevare (1966), ob teh pa tudi do zdaj neobjavljeno pesem, ki jo spremlja tudi kopija rokopisa pesmi. Pesmi je zbrala in uredila Damijana Hrabar, knjigo je s pomočjo občine in sponzorjev izdala knjižnica, naslovnica in ilustracije so delo Jožeta Šajna.

Knjižnica Makse Samsa letos praznuje tri pomembne jubileje: 60 let knjižnice, 120 let rojstva Makse Samsa in 160 let čitalnice. Knjiga Živela sem za pesem je sicer prvič izšla leta 2001 ob 30-letnici pesničine smrti.