Švedska pisateljica, ki jo v domovini tako zaradi njene ogromne proizvodnje in narave romanov promovirajo kot novodobni odgovor na Agatho Christie, se je morala prejšnji teden braniti pred obtožbami, da je oboževalce pretentala v nakup knjig, ki jih ni napisala sama. Analiza podatkov je namreč pokazala, da je zelo verjetno, da je za nekaj svojih zadnjih romanov uporabila pisatelje iz ozadja, ki pa niso bili nikjer navedeni.

Za potrebe članka v spletni literarni reviji Kvartal je švedski novinar Lapo Lappin romane Camille Läckberg vnesel v program, ki analizira slogovno sestavo besedil in šteje najpogosteje uporabljene besede, izsledke pa predstavi v obliki diagrama.

Program je pokazal, da zgodnje romane Camille Läckberg, katerih dogajanje je postavljeno v pisateljičin rojstni kraj Fjällbacka in v katerih nastopata detektivska zakonca Erica Falck in Patrik Hedström, dejansko povezuje skupen slog. Serija novejših romanov, ki tematizirajo maščevanje, pa spada čisto drugam na diagramu, je pokazala analiza.

Kvartalov novinar je romane osmih najbolje prodajanih švedskih avtorjev kriminalk analiziral še z enim orodjem za forenzično lingvistiko, programom JGAAP, je povzel britanski Guardian. (Ta program je leta 2013 razkril, da je Robert Galbraith v resnici psevdonim za zvezdniško avtorico J. K. Rowling.)

Program je pokazal, da obstaja izrazita podobnost med romanoma Camille Läckberg Zlata kletka (2019) in Srebrna krila (2020) ter pisanjem avtorja Pascala Engmana – ki je bil njen urednik pri založbi Forum. Pri romanu Kvinnor utan nåd (Ženske brez usmiljenja, 2021) je program Engmana identificiral kot edinega avtorja.

Govorice o tem, da Läckberg vseh romanov ne napiše sama, so se sicer pojavile že pred člankom v Kvartalu: Håkan Lindgren je leta 2021 izdal roman Pisatelj v senci, v katerem kraljica kriminalk "Milli Månsson" svoje delo prelaga na drugega pisatelja. Ko so jo v preteklosti spraševali o naravi njenega sodelovanja z Engmanom, je pisateljica vedno trdila, da je bil njen urednik in nič več kot to.

Po seriji novih člankov se je pisateljica prejšnji teden oglasila na Instagramu – in sugerirala, da je pravi povod za vtikanje v njeno delo literarni snobizem kritikov. "Pravijo, da nisem dovolj dobra stilistka in da si seveda ne zaslužim uspeha in takega števila bralcev," je zapisala. "Kar jim v tej enačbi manjka, je dejstvo, da mora biti pisatelj najprej in predvsem pripovedovalec zgodb!"

Pisateljski slog se lahko razvije
Pred tem pojasni še: "Večkrat sem že javno in odkrito pohvalila Pascala, ki mi je pomagal pisati na način, ki je bil zame nov." Urednikovo pomoč je potrebovala pri iskanju sloga, ki bi se odmaknil od romanov o Fjällbacki, pravi. "To nikakor ni skrivnost. In očitno mi je zelo dobro uspelo."

V svoji "obrambi" sicer ni neposredno odgovorila na izsledke programa v povezavi z romanom Ženske brez usmiljenja. Njen založnik se ni odzval na vprašanje, ali kategorično zavrača trditev, da je pri pisanju romana sodeloval še kdo drug.

Peter Engman je prav tako kategorično zanikal, da bi bil kaj več kot urednik knjig Camille Läckberg: "Vsak, ki je kdaj izdal knjigo, razume, da je urednikova naloga, da z avtorjevim rokopisom dela na različne načine. Da bo popolnoma jasno: ostro zanikam, kar namigujete."

Če pisatelj izda dve knjigi na leto, so sklepi jasni ...
Kakor koli že, članek v Kvartalu je na Švedskem sprožil širšo debato o tem, kako država ravna s svojim najslavnejšim izvoznim izdelkom – skandinavskim noirom. Nekateri argumentirajo, da je svetovno povpraševanje po tem žanru tako veliko, da realistično ni mogoče pričakovati, da bo vsako besedo napisal človek, ki je podpisan na naslovnici.

Literarna sodelovanja sicer niso niti nov niti tabuiziran koncept. Ko je Stieg Larsson leta 2004 umrl, je njegovo kriminalno serijo Millenium nadaljeval David Lagercrantz, za njim pa Karin Smirnoff. Ameriški avtor uspešnic James Patterson niti ne skriva, da redno sodeluje z drugimi pisatelji in tako izda po več knjig vsako leto. Razlika je seveda v tem, da je Patterson glede svoje metodologije transparenten.