V "predzadnji krog" so prišle zbirke Izkušnje z daljavo Milana Dekleve, Trkaj, trkaj na nebeška vrata Franja Frančiča, Vsi moji božiči Maruše Krese, Vrsta za kosilo Urške Strle in Berlin Aleša Štegra. Izmed njih bo do srede prihodnjega tedna izbrala štiri nominirance, nagrado pa bodo podelili 16. februarja ob koncu festivala zgodbe Fabula. Žirijo za nagrado sestavljajo Ignacija Fridl Jarc, Tina Kozin, Marko Stabej in Gregor Butala s predsednico Alojzijo Zupan Sosič na čelu.

O kratkih na kratko
Zgodbe Milana Dekleve, strnjene pod skupnim naslovom Izkušnje z daljavo, se odvijajo v širokem časovnem loku, nekatere so postavljene v medvojni in povojni čas, spet druge zarežejo v sedanjost. Njihovi junaki prebivajo med presegajočo skrivnostjo, transcendenco in dinamično površnostjo sveta. Tako kot junaki so tudi žanri šestih zgodb raznoliki in pisani - sprehodimo se od trdovratne kriminalke prek sanjavih zarisovanj otroštva do motivov praznine, tesnobe in človeške ranjenosti.

Slog Franja Frančiča slovi po posebnem, a spretnem prepletanju verizma in liričnosti: z verizmom zareže v jedro stvarnosti, z liričnimi odmiki pa v to stvarnost nariše hrepenenja in sanje. V zbirki kratkih zgodb Trkaj, trkaj na nebeška vrata se Frančič pokaže v svoji najboljši različici; skozi nekaj več kot trideset zgodb se razkriva silovita moč pripovedovanja, ki sega onkraj moralizma in idealizacije.

Maruša Krese je v slovenskem prostoru do zdaj objavila pesniški zbirki Danes (1989) in Beseda (1994), leta 2006 pa se jima je pridružila tudi zbirka kratke proze Vsi moji božiči. V njej je zbrala trideset zgodb, ki jih v enovito sekvenco povezuje božič, praznik, poln idealiziranih podob srečnih družin, pisanega okrasja in domiselno zavitih daril. Ker avtorica praznovanja nikoli ni uresničila tako, kot bi zahtevala institucija praznika oziroma kot bi si želela sama, jo na sveto noč, blaženo noč, venomer prebadajo tesnoba, nelagodje in žalost.

V svojem knjižnem prvencu Vrsta za kosilo, kar lahko pomeni vrsto čakajočih v življenju, hkrati pa ponuja tudi druge konotacije, kot so na primer velika družinska kosila, kjer vsi govorijo in nihče zares ne posluša, Urška Sterle z bralci komunicira suvereno in neizprosno. Kratke zgodbe se vrtijo okoli konkretnih ljudi, ki jih ljubi, pozna in srečuje, pripovedujejo o življenju in ljubezni, na drugi strani razkrivajo avtoričin pogled na politiko. Zato ostaja njena pisava posredno ali neposredno angažirana.

Aleš Šteger je med enoletnim prebivanjem ali po njem v Berlinu napisal esejistične prozne impresije in jih zbral v knjigi Berlin, ki združuje petintrideset kratkih in ultrakratkih besedil. Ta nihajo med pesmijo v prozi, filozofičnimi in esejističnimi utrinki ter potopisnimi prvinami. V Berlinu se Šteger z orodji svoje pisave in s svojim pogledom prišleka, ki ne le opazuje in reflektira, temveč mestu dovoli vzajemni vpis, prikrito se spogleduje z znamenitim Berlinčanom, Walterjem Benjaminom. Tekst dopolnjujejo in nadgrajujejo avtorjeve fotografije, je o izbranih delih zapisala žirija.