Literarno-glasbeni dogodek je minil v osvetljevanju nekaterih etap zgodovine in dojemanja mesta v državi, v kateri bivaš. Vlado Kreslin je spregovoril o prekmurščini. Foto: BoBo
Literarno-glasbeni dogodek je minil v osvetljevanju nekaterih etap zgodovine in dojemanja mesta v državi, v kateri bivaš. Vlado Kreslin je spregovoril o prekmurščini. Foto: BoBo
Marko Sosič je bral iz uspešnega romana Tito, amor mijo, katerega naslov je po pisateljevih besedah nemara malo zavajajoč in zato odvrne nekatere bralce.
Marko Sosič je bral iz uspešnega romana Tito, amor mijo, katerega naslov je po pisateljevih besedah nemara malo zavajajoč in zato odvrne nekatere bralce. Foto: BoBo

Vlado Kreslin je nemškemu občinstvu pojasnjeval prekmurščino, ki da ni le dialekt, ampak govor. O njegovi posebnosti ne nazadnje priča zelo zajeten slovar. Starejše generacije Prekmurcev so lastno državo razumele kot nekaj oddaljenega, drugega, je spomnil. Pogosto so rekli, da gredo v toplice "tja dol, v Slovenijo".

"Italija nima Willyja Brandta, ki bi pokleknil v Varšavi"
Podobno čutijo tudi tržaški Slovenci, ki so po Sosičevih besedah pogosto dejali, da gredo v Italijo, če so se napotili v Firence. Sam Jugoslavije nikoli ni čutil kot izjemne diktature. Ko je šel študirat v Zagreb, mu je to predstavljalo izziv, dosežek, je pa nekoliko nenavadno, meni pisatelj, da je študiral v državi, ki je ni več. Ob tej priložnosti je Sosič bral iz uspešnega romana Tito, amor mijo, katerega naslov je, kot pravi, nemara malo zavajajoč in odvrne nekatere bralce. V pojasnjevanju okoliščin druge svetovne vojne je pisatelj zbranim tudi povedal, da Italija "ni imela Willyja Brandta, ki bi pokleknil v Varšavi", nasprotno, med Italijani še vedno velja, da so bili v vojni sami dobri, prijazni ljudje.

"Pisateljica sem postala tako, da sem najprej utihnila"
Terezia Mora, rojena leta 1971 na Madžarskem, je o svojem pisateljevanju metaforično dejala, da je postala pisateljica tako, da je najprej utihnila. Madžarska diktatura ni dopustila, da ti kdo prisluhne. Šele ko se je leta 1990 preselila v Berlin, se je znašla v okolju, v katerem se je lahko izrazila. Za svoje delo je literatka med drugim prejela priznanje Ingeborg Bachmann in Nemško književno nagrado.

Kot je pri njem pogosto v navadi, je Kreslin svoj nastop popestril z nekaj že napol ponarodelimi pesmimi in številnimi anekdotami. Na temo preseganja meja v glavi je obnovil zgodbo, kako je z italijansko skupino prijatelja nastopal v neki avstrijski cerkvi. Tam je pel slovenske pesmi, tudi partizanske. Ko je po nastopu nazdravljal z neznancem in navdušeno pripovedoval o koncertu, je navrgel, da bi prav rad spoznal župnika. Njegov pivski prijatelj je dvignil kozarec in pribil: "To sem jaz."