Rebula je strokovno žirijo prepričal z romanom Nokturno za Primorsko, ki so ga že ob uvrstitvi v ožji izbor označili za pretresljivo izrisano fresko o apokaliptičnem času primorske zgodovine in iskanju večnosti in avtentičnosti, vere in slovenstva. Zamejski avtor poleg priznanja prejme tudi denarno nagrado v višini 1,2 milijona tolarjev in (letos prvič) še spominsko skulpturo Jurija Smoleta.

Tragična zgodovina primorja
Avtor se je v nagrajenem delu lotil prikaza, kot je sam dejal, "tragične zgodovine Slovenskega primorja," ko je bilo to območje izpostavljeno poitalijančevanju na eni in komunističnim pritiskom na drugi strani. Gre za čas ob koncu dvajsetih let 20. stoletja, avtor pa je v delu pokazal tudi izredno poznavanje izbranega okolja in časa.

Glavni junak dela je Florijan Burnik, mlad slovenski duhovnik in sin očeta, padlega v Doberdobu. Burnik pade v versko krizo, ki jo razreši ob srečanju z neko stigmatiziranko v Nemčiji, vendar pa po vrnitvi v domovino kljub temu tragično konča, saj ga usmrtijo prav pripadniki strani, za katero se je odločil.

Zahvala tudi soprogi
Pisatelj je za Televizijo Slovenija dejal, da meni, da je meja v Slovenskem primorju duhovno še vedno zelo prisotna, tudi sam pa se s svojimi deli skuša zavzemati za njeno preseganje. Mimogrede je pisatelj še dodal, da naslov dela ni njegov in da se mora zanj zahvaliti svoji soprogi.

V tretje gre rado ...
Alojz Rebula (1924) sicer živi v Italiji, vendar pa se je odločil za ustvarjanje v slovenskem jeziku tudi zato, ker je, kot pravi sam, v majhnem narodu videl najprimernejši prostor za izživetje "čiste človeške integritete, osvobojene slepil zgodovine". Žirija je o njem kot o kandidatu za nagrado kresnik do sedaj razpravljala že dvakrat. Za čast prižiganja kresa je bil predlagan že leta 1995 (Kačja roža) in 1999 (Cesta s cipreso in zvezdo).

Pisanje s pridihom slovenstva
V zgodnjem obdobju je pisal tudi poezijo, kmalu pa se je povsem posvetil proznemu izražanju. Že Rebulova kratka proza je napovedovala nekatere poteze pisateljevega nadaljnjega ustvarjanja. V kratki prozi - pomemben je predvsem kot esejist - je avtor uveljavljal svoj intelektualizem, ki je skušal presegati osebno in narodnostno tesnobo ter se posvečati univerzalni bivanjski in duhovni tematiki. Vse njegovo pisanje močno zaznamuje tudi zaveden pečat slovenstva. Z njegovimi eseji je slovenska književnost pridobila visoko intelektualno retoriko.

Alojz Rebula je član SAZU-ja, leta 1995 pa je prejel tudi Prešernovo nagrado. Med njegova najbolj znana dela sodijo na primer tudi Devinski sholar, Klic v Sredozemlje, Senčni svet, V Sibilinem vetru, Zeleno izgnanstvo, Divji golob, Jutri čez Jordan in Snegovi Edena.

Žirija ni imela lahkega dela
V ožjem izboru so bila še dela Evalda Flisarja (Čaj s kraljico), Željka Kozinca (Visoki tujec), Sebastijana Preglja (Leta milosti) in Janija Virka (Aritmija). O tem, kdo bo letos prižgal kres - tradicionalno kres namreč prižge nagrajenec - pa je še nekaj ur pred slovesno razglasitvijo razpravljala žirija v sestavi Matevž Kos (predsednik), Vanesa Matajc, Lucija Stepančič, Jaroslav Skrušny in Matej Bogataj.