Ujeli sva se po Zoomu. "Neka gospa mi je poslala elektronsko sporočilo, da je ena vrsta še daljša od tistih v zdravstvu. Vrsta za izposojo moje knjige v knjižnici," pove zadovoljna z dobrim odzivom bralcev na svojo tretjo knjigo. Prva izpod njenega peresa je bila strokovna, druga zbirka kolumn, v tretji pa se na svoj način lotila osvetlitve svojega življenja.

Izbrala je 75 spraševalk in spraševalcev različnih nazorov, starosti in poklicev, ki so ji zastavili vsak po tri vprašanja. Tako je nastala Hiša sozvočja, avtobiografski intervju s 75 sopotnicami in sopotniki.

Med njimi so igralci, glasbeniki, novinarji, pisatelji, slikarji, režiserji, politiki, podjetniki, prijatelji, nekatere sodelavke in celotna njena družina. Večino dobro pozna, nekateri pa so dobri znanci. V svojih odgovorih razkrije bistvene postaje svojega zasebnega življenja in poklicne kariere, osvetli svoje glasbene, slikarske in druge strasti, spretno vplete pronicljiva življenjska razmišljanja, imenitno pa se pokloni tudi svojim prednikom.

Za začetek, kolikokrat ste knjigo prebrali, preden je bila objavljena, kolikokrat ste jo prebrali tudi še potem, ko je bila urejena?
Velikokrat. Sem en tak nežen "control freak". Z mojimi besedili je podobno kot s pripravo kruha. Preden gre v pečico, je treba najprej izbrati posodo, zamesiti besede, jih pustiti počivati in se uležati, potem zamesiti še malo in večkrat, preden gre izdelek v pečico. Skratka, velikokrat sem mesila. Včasih, ko jo spečeno v platnicah še kdaj odprem, bi mesila še malo in napisala kaj drugače.

Nekateri odgovori so dolgi le nekaj vrstic, drugi več strani. Ali kdaj razmišljate, da bi zdaj drugače odgovorili na kakšno vprašanje, bi pa mogoče kaj razširili?
Kakšno malenkost bi mogoče dodala, odvzela ne bi nič. A tekst je treba enkrat le oddati (smeh).

V knjigi ste zapisali, da je prišla ideja te forme, torej da bi vam vprašanja zastavljali različni ljudje, v enem hipu. Vseeno pa je potem trajalo tri leta, da je knjiga res izšla.
Zgodilo se je tik pred spanjem, takrat so moje misli najbolj jasne in pogosto se mi prav takrat utrnejo ideje. Pred približno sedmimi leti sem knjigo zastavila na način, da bi mi vprašanja zastavljal samo en človek, bila sem že dogovorjena z Marcelom Štefančičem, jr., a potem tega nekako nisva realizirala. Nekaj let pozneje je prišla mimo ideja, da bi mi vprašanja zastavljalo več zanimivih ljudi. Bili smo v srcu korone in večina nas je imela več časa. Prejeta vprašanja sem nato razdelila v več sklopov, nanje sem odgovarjala tri leta.

Izdati knjigo pomeni biti potrpežljiv. Se imate s knjižnega vidika za potrpežljivo?
Ja, vzamem si čas. Hvaležna sem založbi Beletrina in uredniku Urbanu Vovku, da sta (tudi) to razumela. Seveda pa smo si zadali neki rok, jaz se pa rokov držim (smeh). Še raje ga prehitim. Tudi tokrat sem ga.

Torej niste kampanjski tip?
Kot študentka sem bila. Potem se je pa to po tridesetem letu drastično spremenilo. Ker ne maram biti v stresu.

Izbrali ste 75 sopotnikov. 75 ljudi vam je zastavilo vprašanje, med njimi je skriti spraševalec, ker seveda vznemirja verjetno zdaj vse te čakajoče oziroma vse, ki vračajo knjige, ko si predstavljajo, kdo bi to bil. Na tem seznamu je širok nabor ljudi. Kulturniki, politiki, levi, desni, takšni in drugačni pevci, vinarji, skratka, ni da ni. Ste jih dolgo izbirali? Bi, če bi seznam delali zdaj, koga dodali? Zanimivo, nobenega športnika niste vključili.
Šport mi res ni zelo blizu (smeh). Najprej je bilo izbranih okrog 60 ljudi, nato se je število povečalo na 75, danes bi se morda na 80. Dodala bi še prijatelja igralca Francesca Borchija, prijateljico iz mladosti, Natašo Tozon, nekdanja sodelavca Borisa Sagernika in Erika Demiroviča, in močno rada Saša Hribarja. Ne morem verjeti, dojeti, sprejeti, da nas je zapustil. Kakšen šok, kakšna izguba., Edinstven, edini, največji in najboljši. Genij. Zrasla sem ob kasetah Butnskale in nadaljevala z Radiem Ga Ga. Za njim bo praznina. Luknja. Velika luknja. Pogosto pozabimo, da nič na tem svetu ni samoumevno.

Je bilo komu težko reči, da bi vam zastavil vprašanje?
Ne, nimam teh zavor. Večina je bila navdušena, so bili pa med njimi nekateri do take nenavadne forme tudi skeptični. Recimo Vesna Milek (ki je to v predgovoru knjige tudi priznala), a so se dvomi po prebranem razblinili.

Vprašanja sem "pospravila" in razdelila po sklopih, a gre še zmeraj za "sestavljanko": knjige ni nujno brati od začetka do konca, lahko jo odprete kjer koli. Vse tri moje knjige so vsebinsko zelo različne, a je ta princip podoben: stranem ni treba slediti po vrsti.

Se vam je zdelo kakšno vprašanje najtežje? Ste na vprašanje odgovarjali hitro ali ste si vzeli čas?
Ni najtežjega. Na nekatera sem odgovorila v trenutku, nekatera pa so na odgovore čakala tudi leto ali dve.

Ste velika estetinja, od glasbe do slikarstva, pisanja knjig, tudi protokol je oblika estetike. V knjigi ste zapisali tudi, če bi kaj lahko spremenili, bi bilo to, da bi manj sebe dali v prejšnje službe in več v vaše bližnje. Kakšen bi bil vaš recept, kako to storiti, ko je ritem življenja tako zelo hiter?
Čas in ritem sta vprašanje prioritet. Ko vam je dovolj jasno, kaj so vaše prioritete, je pač življenje treba temu prilagoditi in biti pri tem dosleden, sicer se lahko vrtite v kolesu kot hrček in nikoli iz njega ne izstopite. O prioritetah in željah je dobro razmišljati čim prej, in ne, ko se peščena ura življenja že prevesi v drugo polovico. Kaj si res želimo? Kam odtekajo naši dnevi, meseci, leta? Komu in čemu jih podarjamo? To se sliši preprosto, a vem, da ni.

Ste zelo organizirana oseba. Protokol velja za zelo utečeno, celo rigidno področje. V knjigi zapišete tudi legendarno šalo Stipeta Mesića, da se še s teroristi da pogajati, ampak s protokolom pa ne. Se je z leti vaše videnje oz. pripravljenost na pogajanja kaj spremenilo?
Dobro se je znati pogajati, a dobro je tudi znati sprejemati kompromise. Morda pa obstaja še kakšna resnica, drugi kot pogleda? V prejšnji službi je bilo pogajanj veliko. Treba je bilo znati zagovarjati svoja stališča in biti obenem strpen in spoštljiv do drugih in njihovih drugačnosti.

Živimo v dobi, ko je možnosti veliko, ko lahko najdemo potrditev za vsa prepričanja, mnenja in načrte. Hkrati pa ravno zaradi tega lahko hitro pristanemo za okopi in ne odstopamo od svojih stališč, skratka manj se slišimo. Kaj opažate pri generacijah, ki jih poučujete na svoji Akademiji za poslovni protokol?
Na mojo šolo že v osnovi prihajajo (zelo različni) ljudje, ki imajo občutek za strpnost, spoštovanje, dialog. Tam še nisem srečala človeka, ki bi bil vkopan za svojimi okopi. Marcel (Štefančič, jr., op. p.) me je v knjigi vprašal, kdo je bolj domišljav – ta, ki misli, da pozna odgovore, ali ta, ki misli, da pozna vprašanja? Odgovorila sem: "Vsak, ki misli, da je njegovo poznavanje eno in edino pravilno."

Tisti arogantni, z "višinsko boleznijo", k meni ne zaidejo in pogosto mislijo, da teh znanj ne potrebujejo. Taki ljudje ljubijo predvsem sebe in imajo tudi sicer težave s primerno komunikacijo. Nekateri nočejo niti slišati za kakšno (konstruktivno) kritiko in so obdani samo s ploskači. To je velika past tudi pri politikih in političarkah. Toda kritika, če je utemeljena in izrečena na štiri oči, je dobrodošla, zanjo se zahvališ, ker je to odlična podlaga in humus za tvojo osebno in profesionalno rast. Znana je Sokratova misel: pametni se učijo od vseh in vsega, povprečni iz izkušenj, neumni pa vse vedo. Akademija za poslovni protokol odpira svoja vrata februarja drugo leto, to bo že sedma generacija. Z mano so tudi izvrstni gostje: Aleksander Zadel, Aljoša Bagola, Sebastian Cavazza, Slavko Bobovnik, Lea Pisani in nekateri drugi. Za vpis ni več veliko časa, ker sprejmem le do 25 slušateljic in slušateljev.

Veljate za zelo obvladano, zato je verjetno za kakšnega bralca kar presenečenje, ko prebere, da pa zelo radi hitro vozite in se med vožnjo tudi zlahka razjezite?
Zelo rada sem zelo hitro vozila po avtocestah. Zaradi te "ljubezni" sem bila tudi pol leta ob vozniški izpit. Danes ne vozim več tako hitro. Je pa res, da tudi skozi vožnjo sije značaj človeka. Če brez sramu prehitevate kolono in se ob njenem repu vrivate vanjo, to verjetno počnete tudi v življenju. Če dolgo cincate, po katerem pasu bi vozili, verjetno cincate tudi v življenju.

Relacija Ljubljana–Koper vas spremlja zdaj že tako dolga leta. Predstavljam si, da se je na njej porodila marsikatera ideja, projekt, želja, … Imate med vožnjo radi tišino ali poslušate glasbo?
Odvisno od dneva. 15 let sem se skoraj vsak dan vozila iz Kopra v Ljubljano in nazaj, zdaj je to enkrat tedensko. Včasih me spremlja glasba, včasih pa tišina. Avto je tudi prostor notranjega pogovarjanja. Na primorski avtocesti se je rodilo veliko idej in veliko odločitev, kako, kam in s kom v življenju naprej. Podobno kot v trenutkih tik pred spanjem.

Živimo v zelo polarizirani družbi. Kot vodja Protokola ste delovali v političnem svetu, to je pač neizpodbitno, bili na tem položaju v času levih in desnih vlad, ta vas je tudi imenovala. Po rodu ste Brkinka, to so kraji neupogljivih ljudi. Kot strokovnjakinja ste našli pot, da ste z argumenti, s strokovnim delom presegli vse te, v končni fazi velikokrat verjetno namišljene politične nazore. Zakaj nima več ljudi, kot ste vi, glasu, ki bi širile to kulturo sobivanja, da lahko kljub različnim stališčem nekako sobivamo in skušamo premikati barko naprej, ne da tičimo in stalno ribarimo v kalnem.
Ta različnost sobivanja je bil tudi razlog, da sem med spraševalce in spraševalke knjige povabila zelo različne ljudi, z različnih področij, pa tudi z različnimi življenjskimi in političnimi nazori. Ne moremo se vsi v vsem strinjati, lahko pa se strinjamo, da se v vsem pač ne strinjamo, a iščemo skupne presečne množice. Sploh pri politiki se mi zdi izjemno pomembno, da nehajo že enkrat z vrtičkanjem strankarskih parcel in najdejo nekaj za državo in družbo ključnih projektov, okrog katerih se načeloma vsi strinjamo. Izboljšanje zdravstvenega sistema in ureditev dolgotrajne oskrbe sta, na primer, gotovo ena izmed njih.

Način, kako priti do rešitev, je lahko različen, a verjamem, da bi se lahko dogovorili, če bi bila volja. A vsak vleče na svojo stran. Če se pojavi dobra ideja na levi, jo desni pojejo, če je dobra ideja na desni, jo levi pojejo, namesto da bi vsaj včasih stopili skupaj. Kot so, zelo po tiho in z vonjem po hinavščini, stopili skupaj pri dodatnem financiranju političnih strank. Takrat so bili pa, glejnoglej, vsi za. Na isti državnozborski seji pa so se potem cenkali glede brezplačnih kosil za otroke. Eh. Razveselila sem se sodelovanja koalicije in opozicije pri reševanju poplavne katastrofe, a tudi to ni trajalo dolgo. Še en eh. Oblast in moč nekaterim pogosto pretrgata stik z resničnostjo in zameglita razum. Sploh če si obdan s samimi lepljivimi kimavci in odženeš vsakega, ki si drzne predte s konstruktivno kritiko. Včasih se resno sprašujem, kako zlahka imajo nekateri ljudi tako za norca. Ampak potop lastnih temeljnih načel in pozaba obljub in zavez pred volitvami je v krvi mnogih odločevalcev od zmeraj. Vedno so seveda nato za to krivi drugi ali okoliščine, enkrat vojna v Ukrajini, drugič korona, tretjič poplave doma. Upam, da se ne bo za zastoj reform kmalu krivilo prav to. Zdravstvene reforme nismo mogli izpeljati, ker – poplave. Elektrika se je spet drastično podražila – ker vojna v Ukrajini. Medtem pa se marmor v nekaterih panogah gospodarstva na veliko debeli in dobički letijo v nebo. Na plečih ljudi.

Kako po vašem mnenju dvigniti raven komuniciranja, ki je sploh po nekih družbenih omrežjih na zelo žalostni ravni?
Deloma z zgledom. Z zgledom politikov, političark, vidnih osebnosti s področja športa, kulture, šolstva … "opinion makerjev". In ti zgledi včasih šepajo, potem pa je tako, kot je. In z izobraženostjo. Dobro bi bilo tudi, da se ukinejo anonimni profili in s tem vojske trolov. Astroturfing je postal močno orodje in orožje tako v politiki kot v gospodarstvu. Vemo, kako je to vplivalo na volitve v Ameriki, pa še na marsikaj. Mej, kaj je spodobno in primerno in kaj ne, skoraj več ni oziroma si jih vsak prireja po svoje. V politiki je meja postala zelo odvisna od tega, kdo kaj naredi ali reče. Če neko stvar pove nekdo, ki "ni naš", se zgražajo, če pa isto stvar pove nekdo, ki je "naš", je pa vse okej.

Že desetletja ste medijsko izpostavljeni, ste to kdaj čutili kot pritisk? Ravno v tem pogledu v smislu, da ste pod drobnogledom, da to jemljete kot odgovornost.
Ne. Ne morem pa reči, da sem imuna na žaljive komentarje. Včasih je bolje, da jih ne berem. Poskušam ostati zvesta sebi.

Če bi se zdaj ozrli nazaj, bi recimo 25-letni Kseniji dali kakšen nasvet?
"Smanji doživljaj." Umiri konje, ne si toliko tega vzeti k srcu. Čisto preveč sem se sekirala zaradi službe in zaradi reči, na katere nisem imela vpliva.

Ko ste pisali to knjigo, ste imeli knjižno potrpežljivost. Kot razkrije vaše pisanje o ljubezenski zgodbi z Borisom, ste pa imeli tudi ljubezensko potrpežljivost, saj sta se lovila, če lahko tako rečem, kar nekaj let.
Nič od tega ni bilo namenoma. Tako se je zgodilo.

Vajina ljubezen je lep primer lepega partnerstva v zrelejših letih. Živimo v takem času, ko se ljubezenski odnosi zelo hitro zamajejo, tudi tisto, kar se zdi trdno, se zelo hitro lahko obrne.
Dobro je, da z leti dozoriš tudi na področju odnosov. In se zaveš, kaj je res pomembno. Ne prekuhana cvetača ali umazani štunfi na tleh. Kar res šteje, je resnično partnerstvo, to, da se popolnoma zaneseš na človeka, uživanje v malih velikih rečeh, zaupanje, izredno pomemben je tudi humor, tudi tisti na svoj račun. Žal pa se (pre)hitro postaramo in (pre)počasi dozorimo.

Rojeni ste bili v okolje, v katerem ste stkali močne vezi z več zelo posebnimi, močnimi ljudmi.
Z Damjano Fink, s pokojnim Andrejem Marušičem, Katjo Pegan, z Aleksandrom Zadelom in Igorjem Kosmino smo prijatelji že zelo dolgo. Ne preživljamo veliko časa skupaj, ampak to so vezi, ki ostanejo. Za večno. Vsak naj poišče poti, ki mu najbolj ustrezajo, za vsakega je prava samo tista, ki je zanj najboljša. Hvaležna sem življenju, da me je obdarilo s prostorom, v katerem živim, in z ljudmi, s katerimi sem živela in s katerimi živim danes. Zavedam se, res se zavedam, da je to gromozansko darilo.

Kje v dnevnem redu pa je pri vas ljubezen do jezika?
Zelo visoko. Žal mi je, da se skrb za jezik izgublja, prav zaradi spletnih vrtincev, kjer niso več pomembne velike začetnice, ločila, pravilno zapisane besede (bojim se, da bo besedno zvezo v redu kmalu popolnoma nadomestila beseda uredu) in kjer je besedni zaklad daleč od zaklada.

Zadnjič sem prebrala misel Tine Košir o pogumu. Piše "pogum me usmerja, naj iskreno pišem, govorim, delujem v javnem prostoru, čeprav bi se mi bilo precej bolj udobno skrivati, skriti in se ne izpostavljati kritikam in posmehom". Se imate za pogumno?
Ja. Brez poguma ne bi pisala, ne bi sprejela službe v Protokolu, ne bi odšla na podiplomski študij MBA, se ne bi poročila z Borisom. In še kaj. Živeti v zatohli mlaki in tožiti, da je vse brez smisla, kako smo nemočni in da se nič ne da narediti, da je, kar je, in bo, kar bo, ni "skodelica mojega čaja". Če si kaj želim, premaknem goro, vse njene ostre grebene, in stajam njen sneg, da se to zgodi.

V knjigi ganljivo pišete tudi o svojih starših, najbolj presunljivo pa je brati o Borisovem padcu. V teh poglavjih je vaš pisateljski izraz zelo močan. Razmišljate, da bi napisali kakšno čisto leposlovno knjigo?
Tri leta pisanja te knjige je bilo super potovanje. A ne morem pisati dobro, če sem v to prisiljena. To mora priti samo od sebe. Verjetno bo prišlo. Nekaj meglenih zametkov v trenutkih tik pred spanjem se je že pritihotapilo na mimobežni sprehod.