Zanj je optimizem bolj povezan s temperamentom, ki ne potrebuje razumne utemeljitve, medtem ko upanja brez tega čisto zares ni. "Če, denimo, upamo, da se bo nekaj strašnega zgodilo Tomu Cruisu, ni to samo naša želja, ampak verjamemo in pričakujemo, da se bo to zgodilo," je ponazoril in še dodal: "Lahko si le želiš preskočiti luno, upati pa tega ne moreš."

Terry Eagleton, eden od osrednjih gostov letošnjega festivala književnosti sveta Fabula, je v sredo zvečer občinstvu v Cankarjevem domu predaval o upanju brez optimizma. Te enigmatične in nekoliko paradoksalne teme se loteva v svoji novi knjigi, ki jo je kot prvo teoretsko delo v Fabulini zbirki izdala organizatorka festivala, založba Beletrina.

Njegova filozofija je, da bomo jutri umrli
"Morda nisem najprimernejša oseba, ki bi govorila o upanju. Poznate tisti kliše: optimisti vidijo kozarec napol poln, pesimisti napol prazen. Jaz sem prepričan, da kozarec zagotovo vsebuje smrdljivo, potencialno smrtonosno tekočino. Filozofija nekaterih ljudi je jej, pij in se veseli, ker bomo jutri umrli. Moja filozofija pa je: jutri bomo umrli," je svoje predavanje v Klubu CD-ja začel Eagleton.

Nato se je sprehodil skozi ključne koncepte, ki jih razgrajuje v svoji knjigi Upanje brez optimizma. Od banalnosti in zgrešenosti optimizma, prek politične dimenzije upanja, rabe upanja v religioznem, filozofskem in umetniškem diskurzu do tragičnega upanja.

Pri tem se navezuje - tudi na dogodku v CD-ju referenc ni manjkalo - na številne avtorje, mislece, intelektualce ter njihova dela. Celo poglavje nameni kritiki avtorja dela Princip upanja nemškega filozofa Ernsta Blocha, omenja med drugim tudi Kierkegaarda, Benjamina, Akvinskega, Kanta in Shakespearjevega Kralja Leara.

Na mir na svetu lahko upa tudi speči človek
Upanje ni usmerjeno le v prihodnost. Upanje je lahko absurdna in manj privlačna vrlina, denimo v ZDA, kjer so po besedah Eagletona "dovolj zaslepljeni", da verjamejo, da jim lahko uspe, česar koli se lotijo. Upanje je prežeto z negotovostjo, upa na mir na svetu denimo, lahko tudi speči človek ... je našteval teoretik iz Dublina, ki je pred enim tednom dopolnil 75 let.

Nato se je ustavil tudi pri zasnovi tragičnega upanja, pri katerem upanje kot vrlina predstavlja moč tudi po uničujoči izgubi. O tem sta po predavanju debatirala tudi z odgovornim urednikom tednika Mladina Gregom Repovžem. Eagleton je poudaril, da današnjo družbo zaznamuje strah pred prihodnostjo in občutenjem izgube. Strah pa je nasprotje ljubezni.

Kako ločiti med pesimistom in optimistom?
Občinstvu v Cankarjevem domu, ki ga je s svojimi hudomušnimi domislicami večkrat glasno nasmejal, je Eagleton ponudil v premlevanje tudi filozofsko uganko. Po njegovih besedah razlika med optimistom in pesimistom ni vedno tako jasna. Navedel je primer. Eden reče drugemu: Stvari ne bi mogle biti slabše. Drugi pa mu odgovori: Oh, pa so lahko. Kateri je zdaj optimist in kateri pesimist?

Eagleton je z razmišljanjem o upanju skozi umetnost, teologijo, filozofijo in politiko uvedel v festival Fabula, ki se bo uradno začel v soboto. V okviru festivalskega sklopa Fabula pred Fabulo bo danes predavala še belgijska teoretičarka Chantal Mouffe.