"Glede na to, da sem danes ugotovila, da je bilo snetih več nezakonitih kopij moje knjige, kot sem jih prodala, uradno razglašam, da še dolgo časa ne bom izdala nobene nove," je pred nekaj dnevi na svoji Facebookovi strani objavila Lucía Etxebarria. Skrbi jo namreč dejstvo, da se je spletno piratstvo v Španiji z glasbe in filma v zadnjem času razmahnilo tudi na literaturo, in opozarja, da je Španija čisto pri vrhu seznama držav z največjim nezakonitim pretokom s spleta: "Tik za petami Kitajske in Rusije smo, ampak, ker je tako prvih kot drugih veliko več, imamo najvišjo kvoto na prebivalca."

"Ljudje s spletnim piratstvom zaslužijo milijone in milijone; bazo si postavijo na primer v Belizeju, kamor se nato steka denar. To je tako močan lobi, da si država proti njemu ne upa ukrepati." Prepričana je, da je odhajajoča socialistična vlada Joséja Luisa Rodrígueza Zapatera ta mesec predlagani protipiratski zakon zavrnila "iz strahu", obenem pa se ji ne zdi, da bo nova, konservativna vlada Mariana Rahoya kaj pogumnejša.

Nenaden upad prodaje njenih knjig
Etxebarria, ki se lahko pohvali z več uglednimi španskimi literarnimi priznanji – dobila je nagrade planeta, nadal in primavera, pa tudi pesniško lovoriko barcarola – trdi, da pri sebi ne more več upravičiti treh let svojega življenja, ki jih posveti nastanku vsake nove knjige. Njen najnovejši roman, El contenido del silencio (Vsebina tišine), je izšel oktobra in je, čeprav so bili vsi njeni dosedanji romani silne prodajne uspešnice, uvrščen precej nizko na seznamu najbolje prodajanih knjig na španski veji velikana Amazon.

Ne ravno "Radiohead" politika
Uradno knjiga v e-različici sploh ne obstaja, a je v pdf-formatu dostopna na več spletnih straneh; v knjigarni stane dobrih dvajset evrov. "Odločili smo se, da knjiga ne bo izšla kot e-roman, ker bi bila tako prelahko dostopna piratom; to bi bilo, kot da bi jo sami vrgli levom," je pisateljičino stališče.

Etxebarria zdaj po lastnih besedah razmišlja o tem, da bi sprejela kako bolj "običajno" službo, obenem pa se poigrava tudi z mislijo, da bi svoje knjige, ki so bile prevedene že v več kot 20 jezikov, pustila objavljati le še v nemščini in francoščini. Nemški in francoski zakoni namreč pisateljem ponujajo več zaščite pred nezakonitim razpečevanjem.

Plaz anonimnega sovraštva
Pisateljičina objava je sprožila neverjetne izlive žolča tako na Facebooku kot na Twitterju, kjer so ji njeni nasprotniki očitali predvsem, da vsi morda nimajo dovolj denarja, da bi kupovali njene knjige, in da bi, če bi bilo pisanje resnično njena strast, to počela v vsakem primeru. Spet drugi so jo pozivali, naj pove, kako je porabila vse denarne literarne nagrade, ki jih je kdaj dobila; nagrada planeta je trenutno vredna 600 tisoč evrov, primavera pa 200 tisočakov. Spet tretji so se zaklinjali, da gredo takoj s spleta snet kako njeno knjigo – ne zato, da bi jo prebrali, seveda, ampak zato, da bi zapečatili njeno upokojitev.

Med najbolj iskanimi književnimi zadetki na spletu so sicer španski prevodi zgodovinskih romanov Kena Folletta in Johna Graya, newageovskega avtorja uspešnice Ženske so z Venere, moški so z Marsa.

"Če bi hotela promocijo, bi spala s kom slavnim"
Etxebarria se mora braniti tudi obtožb, da je celotna "afera" nekakšna oblika promocije, kot smo že omenili, ne najbolje prodajanega romana. "Če bi hotela promocijo, bi spala s kom slavnim in bi pri vsem skupaj vsaj uživala," je komentirala za dnevnik ABC (in kasneje na Twitterju dopolnila, da bi bil v idealnih okoliščinah to Clive Owen). "Se vam res zdi, da je to, da te prek spleta obmetavajo z žaljivkami in obtožujejo plagiatorstva, kakšna promocija? Nihče pri zdravi pameti ne bi ubral takega pristopa in resnično dvomim, da bo zaradi vsega skupaj prodana kaka moja knjiga več."

Leta 2001 je članek v reviji Interviú pisateljico obtožil plagiatorstva pesnika Antonia Colinasa, obenem pa še, da je njen literarni prvenec, uspešnica Amor, curiosidad, Prozac y dudas (1997), vseboval cele stavke, dobesedno prepisane iz romana Prozac Nation Američanke Elizabeth Wurtzel. Etxebarria se je branila s pisateljsko pravico do intertekstualnosti in vedno trdila, da je nedolžna žrtev medijskega nasilništva, "ki je bilo vsaj tako travmatično kot posilstvo".