Za mojstra groze in znanstvene fantastike je bil roman 11/22/63 - križanec med trilerjem, znanstveno fantastiko in temeljito raziskanim zgodovinskim delom, ki protagonista popelje nazaj v času, da bi tam preprečil atentat na predsednika Kennedyja - svojevrsten izziv. "V njem je toliko resničnih dogodkov in ljudi, kar je bila kar strah vzbujajoča naloga - ampak obenem zelo zabavno," je Stephen King povedal v nedavnem intervjuju za National Public Radio.

Dobrodošli v Mainu
No, nekatere stvari seveda ostajajo nezgrešljivo "kingovske": protagonist, srednješolski učitelj angleščine, je tudi tokrat, kot v vsakem Kingovem romanu, doma v pozabljenem kotičku v Mainu. Njegov prijatelj Al v Lisbon Fallsu vodi lokal, v katerem so cene tako nizke, kot da so ostale zataknjene v petdesetih - in izkaže se, da tudi so. V zadnjem delu lokala je namreč "zajčja luknja", razpoka v času, ki te vsakokrat vrže na plano na istem mestu, a dve minuti pred poldnevom, 9. septembra 1958.

"Najprej Al luknjo uporablja samo zato, da nakupi živil za svoj lokal," zasnovo svojega romana povzema King. "Šele pozneje pride na idejo, da bi lahko v preteklosti ostal celih pet let in preprečil atentat na predsednika Kennedyja v Dallasu. In resnično se štiri leta ukvarja s to nalogo - dokler ne ugotovi, da ga je rak že preveč razjedel, in da bo potreboval pomoč svojega prijatelja iz prihodnosti. Jake, njegov ločeni prijatelj brez otrok, ki ga na okolico ne veže nič nepogrešljivega, se mu zdi za nalogo popoln.

King je zgodbo prvič skušal preliti na papir že daljnega leta 1971, ko je bil še sam učitelj v Mainu. Na idejo ga je napeljal neki pogovor v zbornici, ko so se njegovi kolegi na obletnico atentata pogovarjali, kakšen bi bil svet, če Kennedy ne bi bil nikoli ustreljen. "11/22/63 je bil za generacijo 'babybooma' naš 9/11."

Nekatere ideje morajo ... dozoreti
Zdelo se mu je, da je našel iztočnico za izvrstno knjigo, ki pa je takrat še ni bil pripravljen napisati. "Moje veščine se še niso popolnoma razvile. Nisem še bil sposoben tako velikega projekta, ki bi temeljil na resničnih dogodkih in za katerega bi bilo potrebno ogromno priprav." Druga "težava" z letom 1971 je bila v tem, da je bil spomin na JFK-jevo smrt še relativno svež. "Zdi se mi, da so bile rane takrat še preveč odprte ... Zadovoljen sem, da sem počakal."

Brez teorij o "drugem strelcu"
Priprave na pisanje so za Kinga pomenile branje vseh dosegljivih knjig in gledanje dokumentarcev na to temo, vključno z znamenitim posnetkom streljanja. Čim več je moral izbrskati tudi o Leeju Harveyju Oswaldu, ki ga njegov protagonist večji del zgodbe zasleduje. (Mimogrede, roman verjetno ne bo všeč teoretikom zarote, saj Oswalda pokaže kot edinega krivca za atentat.) "Ko sem se vsega skupaj lotil, sem o Leeju Harveyju Oswaldu vedel zelo malo. Lahko bi ga prepoznal na sliki, dva dni po Kennedyjevi smrti pa sem na televiziji videl še njegov konec - o njem samem pa nisem vedel skoraj ničesar."

Težaven odnos z materjo
In ugotovil je nekaj skrb vzbujajočih podrobnosti: "Mati je bila osrednja sila v njegovem življenju. Lee je v njeni postelji spal do enajstega leta, do trinajstega leta pa sta imela ritual, po katerem se je moral občasno pred njo sleči do golega, da je videla, če je že kaj možat."

Roman prikaže tudi Oswaldov odnos z ženo in ruskimi prijatelji iz okolice. "Ko se je poročil z Marino, jo je imel neznansko rad, a jo je tudi tepel," je ugotovil pisatelj. "Angleško ni znala, v njegovem interesu pa ni bilo, da bi se naučila, kajti dokler je on znal rusko, ona pa angleško ne, je bila pod njegovim popolnim nadzorom."

Lepo je počitnikovati v spominih, še lepše se je z dopusta vrniti
Ker časovni portal Jaka vedno "izpljune" septembra 1985, mora na soočenje z Oswaldom čakati pet let. Čas preganja tako, da poučuje v malem teksaškem mestecu. In prav popisovanje mirnega vsakdanjika petdesetih je bilo za Kinga menda silen napor. "Star sem 64 let. Na datum, ko Jaka izpljune v preteklosti, sem bil tik pred svojim 11. rojstnim dnem. Seveda človeka mika, da bi na ta čas gledal skozi rožnata očala ... Zdelo se mi je, da se moram potruditi, preteklost videti kolikor se le da objektivno."

Petdeseta si je tako skušal zamisliti kot resničen čas in prostor in ne kot sentimentalno, idilično pravljično pokrajino, pa vseeno ni šlo brez nostalgije: "Bolj sem delal in več časa kot sem preživel v preteklosti, več podrobnosti sem se spomnil - in to mi je bilo v velik užitek. Lepo je bilo ... počitnice v časih, ki so nekoč bili. Toda sedanjost imam čisto rad ... Kako že rečejo ljudje, ko se vrnejo s počitnic? Lep kraj je bil, ampak ne bi hotel živeti tam."