Po izidu monografije o Michelangelu in Leonardu so v sodelovanju z italijansko založbo Scripta Maneant za slovenske bralce in zbiralce pripravili še tretji knjižni unikat, Božanski Rafael. Knjigo podpisuje priznani italijanski umetnostni zgodovinar in kustos vrste odmevnih razstav (o Caravaggiu, Tiepolu in Rafaelu) Claudio Strinatti, ki je sodeloval že pri pripravah prvih dveh knjig. Tudi tretje delo je poslovenila Irena Trenc – Frelih, slovenska izdaja pa je zastavljena nekoliko drugače kot izvirnik, saj so uredniški uvodnik Alessandra Vezzotija nadomestili s strokovnim besedilom, ki ga je za to priložnost napisal Igor Škamperle. Zato je po besedah urednika Tineta Logarja slovenska različica boljša od izvirnika, tudi zato, ker so med prevajanjem zasledili nekaj napak, ki jih slovenski prevod odpravlja.

Prestižno monografijo, ki se ponaša s številnimi kakovostnimi reprodukcijami, vrhunskim tiskom in dragocenim materialom - 16 strani je menda izdelanih iz pergamenta -, so v stari italijanski knjigoveznici, ki neprekinjeno deluje od 16. stoletja, zvezali v ročno strojeno kozje usnje. V svetu bo monografija izšla v omejeni nakladi 5.000 izvodov, 300 od teh jih predstavlja slovenska različica, več kot polovica katere je kljub ceni 3.300 evrov že prodana.

Po besedah založnikov najbolj zaokrožena predstavitev Rafaelovega opusa doslej prinaša vrsto novih dokazov o avtorstvu, prav tako je prvič predstavljenih več umetnin, ki so sicer del zasebnih zbirk in posledično skrite očem javnosti. Poleg predstavitve Rafaelovega življenja, razdeljenega v 13 poglavij, je renesančni 'uomo universale' zastopan tudi s svojo poezijo, ki jo po zaslugi Srečka Fišerja prvič beremo v slovenščini. Za prevode latinskih besedil iz virov, ki nam pripovedujejo o slikarju, je poskrbel Matej Hribernik.

Najdragocenejši vir za rekonstrukcijo Rafaelovega delovanja ostajajo Življenja (Le vite de' più eccellenti pittori, scultori e architettori) Giorgia Vasarija, ki umetnika ni mogel prehvaliti. Namenja mu same velike besede, kako zelo ga je cenil, pa pove tudi vključitev Rafaela v biografije drugih obravnavanih umetnikov. Vasari je bil premlad, da bi se Rafala zares spomnil; ko se je renesančni velikan poslovil, mu je bilo komaj osem let. A o mojstru je slišal veliko zgodb in anekdot, ki so, ponekod prerasle že v legende, krožile med umetniki in meceni.

Za čudežno je veljalo že Rafaelovo rojstvo, prav tako smrt. "Rodil se je na veliki petek, na katerega dan, pred veliko nočjo, je tudi umrl …" Njegova smrt je dobivala skoraj kristološke dimenzije, saj naj bi se v trenutku njegovega izdiha zatresle vatikanske palače. Nebo je hotelo "pokazati eno izmed tistih znamenj, ki so se prikazala ob Kristusovi smrti", in je "papeževa palača tako počila, da je grozilo sesutje, in njegova Svetost je iz strahu pobegnila v tiste, ki jih je dal zgraditi papež Inocenc".*

Čudežni deček
Rafael Santi – rodil se je 6. aprila leta 1483 v Urbinu - je že v otroških letih pokazal veliko nadarjenost, ki mu je zelo pomagala, da se je zmogel ob očetovi smrti, po kateri je pri komaj 11 letih postal lastnik slikarske delavnice, hitro postaviti na noge. Kalil se je pri Peruginu in Pinturicchiu, pozneje pa se odpravil v Firence, kjer so delovali vsi najpomembnejši umetniki tistega časa. Tudi Leonardo, ki je ravno v prvih letih 16. stoletja slikal svojo Giocondo. Slikarsko spreten in miselno pronicljiv Rafael je videno hitro osvojil, na svoj način pregnetel in si zagotovil mesto med veliko renesančno trojico.

S četico 30 učencev za petami
Rafael je bil iskan in spoštovan umetnik, ne zgolj zaradi svoje mojstrske poteze, s katero je z ikonskimi renesančnimi mojstrovinami poslikal papeževe sobane, portrete nepresežene kakovosti in postavil temelje za nadaljnji razvoj sakralnega slikarstva (Spremenjenje na gori), ampak tudi zaradi svojega toplega značaja. Če je bil Leonardo ekstravagantni svetovljan, Michelangelo pa samotar napornega značaja, ki je vse svoje bistvo vnašal v kamen, je bil Rafael osebnost miline in ljubeznivosti, človek, ki ni znal reči 'ne', ga opisuje Irena Trenc – Frelih. Za njim je redno korakala procesija tridesetih učencev, ki so z mojstrom hodili slikat v papeževe prostore. Umetnik je hvaležnost pokazal ob svojem slovesu in z oporoko svojim učencem zapustil tako rekoč vse premoženje.

Nedolgo predtem ga je medičejski papež Leon X. imenoval za nadzornika antičnih ostalin v Rimu, Rafael je pripravil preambulo, kako se bo antična dediščina večnega mesta obnavljala, a je uresničitev načrtov prehitela usodna pljučnica. Pokopali so ga v Panteonu, ob mrtvaški oder pa izobesili enega izmed vrhuncev njegovega opusa, Spremenjenje na gori, ki ga pričevanja omenjajo kot zadnje delo, ki ga je naslikal. Rafaelovo zapuščino so enako cenili tudi umetniki poznejših dob, vse od Caravaggia, ki je prvi znal predhodnikovo zaslepljujočo svetlobo obnoviti s takšno silovitostjo, do Rembrandta, Delacroixa, Matissa in de Chirica. "Leonardo nam obljublja raj, Rafael nam ga daje," je zapisal Pablo Picasso.

Z Rafaeolovo monografijo je renesančna trilogija sklenjena, Mladinska knjiga pa se pripravlja že na nov projekt. Tokrat bo prestižno izdajo dobilo rokopisno slikarstvo, ki ga hranijo slovenski arhivi. Pregled srednjeveških dragocenosti bo pripravila osrednja poznavalka rokopisnega slikarstva pri nas Nataša Golob, obsegalo pa bo najlepše iluminacije, ki so se ohranile v rokopisih iz obdobja od 8. do 16. stoletja.

Maja Kač

*M. Luzi, Guida all'interpretazione di Raffaello Sanzio, v "Il Ferruccio, 17. in 24. februarja 1934)