Ilustratorka Lilijana Praprotnik Zupančič je nagrado Prešernovega sklada prejela za razstavi Prostor za likovne, literarne, glasbene in igrane zgodbe Lile Prap v Galeriji sodobne umetnosti Celje in Lilijana Praprotnik Zupančič: Lila Prap v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani.

Njene podobe in zgod be so, kot je v utemeljitvi zapisala Alenka Domjan, vsakdanje, preproste, na neki način celo lapidarne. Odvijajo se hkrati in enakovredno na likovnem in literarnem prizorišču, mikavne pa so tudi za širše medijske stvaritve. Mednarodno zanimanje za njeno delo je izjemno. Prevodi knjig se uvrščajo med najbolj priljubljena dela za otroke v kar 38 državah po svetu. Prejela je vrsto pomembnih nagrad doma in na tujem. Večkrat je bila nominirana za nagrado Astrid Lindgren in Andersenovo nagrado.

Na MMC-ju smo vsem šestim dobitnikov priznanj Prešernovega sklada postavili podobna vprašanja. Lilijana Praprotnik Zupančič, ki jo morda bolje poznate pod umetniškim imenom Lila Prap, odgovarja:

Menite, da prihaja nagrada v pravem času? Ste tudi sami na razstavi, za kateri ste nagrajeni, najbolj ponosni ali je vrhunec vašega ustvarjanja nekje drugje?
Razstave so v bistvu moja bolj "postranska" dejavnost, bolj sem osredotočena na ustvarjanje avtorskih slikanic. Seveda, tudi razstave niso kar tako in imajo svoje sporočilo.

Od kod izhajajo vaše ilustracije živali in ali so že od vsega začetka namenjene otrokom oz. ali z njimi želite pritegniti tudi odrasle in kaj je potem sporočilo njim? In še; kako to, da ste se odločili za risanje s pasteli, ki niso pogosto tehnika ilustracije?
Živali, to sem jaz (he, he). Živali, poleg princev in princesk, sirot, otrok s čudežnimi lastnostmi in podobnih, predstavljajo otroški svet svobode, neodvisen od nadvlade odraslih. Domišljija se lahko razvija le v svetu, kjer ni ukazov in omejitev.

Kreda se je pojavila povsem slučajno in sva se ujeli v svoji izraznosti.

Kaj vam v prvi vrsti pomeni priznanje? Menite, da bo prelomnica v vaši karieri oziroma bo imela kakšen vpliv na vaše ustvarjanje?
Priznanje je zelo ohrabrujoče. Čeprav mi takrat, ko si bom morala izmisliti novo knjigo, ne bo dosti pomagalo. Vsekakor pa sem zelo počaščena, da si moje delo zasluži pozornost najbolj poklicanih strokovnjakov države.

Letošnja proslava nosi naslov Umetnost umetniku. Kaj Vam daje umetnost?
Iz umetnosti drugih umetnikov črpam "prebliske" za svoje ustvarjanje. Upam, da tudi drugim, ki niso umetniki, nudi vpogled v "onstran dobrega in zlega", in da se ob njej zamislijo o svojem obstoju in odnosu do sveta, v katerem živimo. Da obstaja nekaj več kot denar in hlepenje po dobičku.

Vedno znova beremo o mačehovskem odnosu države do kulturnega ustvarjanja. Bi se s tem strinjali? Mislite, da gre za specifiko naše države, ali je to neizbežna usoda kulturnikov v bolj ali manj vsakem okolju?
Naša država se je v kratkem času prelevila v "nekaj čisto drugega". Od umetnikov zahteva, da se naenkrat vedejo kot mali Bavčarji, kar pa seveda ob tem, da iščeš ideje in se ukvarjaš z ustvarjanjem vedno novega, zelo težko dohitevaš.

Kakšno je po vašem mnenju stanje duha v državi v letu, ko slavimo dvajsetletnico samostojnosti?
Ob tem vprašanju mi najprej pade na misel nadvse strastni krik Lidije Šentjurc: "A smo se zato borili?"

Če je umetnost zrcalo družbi, kako se je v teh dvajsetih letih odrezala kultura oziroma kako je bila do tega zrcala dovzetna sama družba?
To zrcalo včasih za družbo ni najbolj zanimivo. Oziroma je preveč hermetično, da bi odsevalo kaj več, razen samega sebe.