Delo, ki ga je v slovenščino prevedel Jernej Županič, pripoveduje o smrti kirurga na vrtu njegove hiše v Akri. Nenadna smrt po celem svetu razseljeno družino pripelje nazaj v Gano, po letih ločenega življenja so ponovno na istem kraju. Zgodba sledi družinskim članom, ki vsak na svoj način poskušajo uspeti, a se spopadajo z neuspehom. Protagonisti Selasijeve so "afropolitanci", lahko so doma kjer koli na svetu in lahko s seboj kamor koli po svetu preselijo svoje otroške travme. Pojem afropolitanstva je pisateljica popularizirala v svojem članku za LIP Magazine leta 2005.

Roman o "ljudeh, ki so to, kar so, in imajo pravico biti to, kar so"
V pogovoru z voditeljico večera Ulo Furlan je povedala, da pojem afriški roman zavrača: govoriti o afriškem ali evropskem ali ameriškem romanu se ji zdi nesmiselno, verjame pa v književnost, ki govori o izkušnjah in ki se dotakne bralca. Resda je želela napisati roman o zahodnoafriških ljudeh, vendar ne o milijonih ljudi, ki živijo v tem delu sveta, temveč le o peščici od njih, ki so od tam prišli v ZDA. O "ljudeh, ki so to, kar so, in imajo pravico biti to, kar so." V svojih pogosto duhovitih odgovorih je občinstvu Kluba Cankarjev dom povedala tudi, da zavrača vsakršno predalčkanje in posploševanje v smislu, da so ženske nepotrpežljive, da moški niso večopravilni in podobno.

V svojem romanu koplje po različnih značajih, odnosih in čustvih ter se dotika univerzalnih življenjskih tem, kot je izguba. Vsak njen lik ima, kot je povedala, lasten jezik. Za najbolj "uporabno orodje" pri pisanju pa ni opredelila izkušenj, temveč empatijo. Njen literarni prvenec Gana naj gre so številni mediji uvrstili med najboljše romane leta.

Živela je že New Yorku, Londonu, Berlinu, Rimu in Lizboni
Pisateljica je potomka zahodnoafriških migrantov v ZDA, kjer je tudi odraščala. Na univerzi Yale je diplomirala iz amerikanistike ter na univerzi Oxford magistrirala iz mednarodnih odnosov. Prebivala je že v več mestih, New Yorku, Londonu, Berlinu, Rimu, trenutno pa živi v Lizboni. Na večeru je povedala, da je obiskala tudi že vse Sloveniji sosednje države in da je vesela, da lahko končno spozna še Ljubljano. Navdušena je nad učenjem tujih jezikov. Občinstvo je pozdravila v slovenščini in poskušala uporabiti tudi druge slovenske izraze, kot sta "dober večer" in "hvala". Za konec pa je navdušenemu občinstvu prebrala še odlomek iz svojega nastajajočega literarnega dela.

Osrednja tema letošnje Fabule je bila upanje
Festival literatur sveta Fabula je letos v ospredje postavil upanje, s čimer so se po besedah umetniške direktorice Mance G. Renko spominjali leta 1968, ko je bilo upanje gonilo političnih sprememb. Razmislek o upanju je ponudila tudi ena od osrednjih knjig festivalske zbirke - Upanje brez optimizma britanskega intelektualca Terryja Eagletona. S tem se je Fabula premaknila iz leposlovja tudi v filozofsko-teoretsko polje.

Iz tujine so gostovali še belgijska teoretičarka Chantal Mouffe, ukrajinski pisatelj Serhij Žadan, francoska avtorica Maylis de Kerangal, švicarski pisatelj Lukas Bärfuss in hrvaška avtorica Slavenka Drakulić. Sledila bo še Fabula po Fabuli, v sklopu katere bodo 16. marca v Narodni galeriji razpravljali o letu 1968, junija pa bo Slovenijo obiskal francoski zgodovinar Patrick Boucheron.