Na tretjem programu Radia Slovenija, programu Ars, v sklopu literarnih večerov Oh, literatura – O, literatura! že tri leta spremljajo srednješolsko domače branje. S tematskimi oddajami, posvečenimi posameznim delom, klasike svetovne in domače književnosti mladim približajo tudi v radijskem mediju. Danes ob 21.00 Arsovo domače branje v četrto sezono stopa z enourno analizo tesnobne tragikomedije Čakajoč Godota.

Ideja za oddajo se je v resnici rodila še veliko prej kot pred štirimi leti, pove njen urednik Vlado Motnikar. "V uredništvu za kulturo že več kot 20 let spremljamo in tematiziramo dela, ki so predvidena za maturitetne eseje; te vsebine v aprilu predvajamo na Prvem. Po približno petnajstih letih smo prišli na idejo, da bi lahko koncept razširili na vse srednješolsko domače branje, česar smo se pred tremi leti tudi lotili. Vsak tretji torek v mesecu od septembra do maja spremljamo isto generacijo: začeli smo s prvim letnikom, letos se z njimi podajamo v četrtega."

Kako na svež način osvetliti že neštetokrat interpretirana dela?
Konceptualni pristop k literaturi razkriva že sam naslov oddaje, ki vsebuje tako resignirani vzdih "Oh, literatura", ki se nam včasih izvije ob misli na nedotakljive monolite književnosti, kot tudi evforični vzklik "O, literatura!", ki ga spodbudi odkritje svežine in bogastva, ki se jih prej morda nismo zavedali. "Izpodbijati skušamo strah, zadržke in morebitne predsodke pred literaturo. Oddaje pripravljajo srednješolski profesorji in profesorice slovenščine, ki vedo, kaj izpostaviti in kako povezati različne plati analize med seboj. Besedila so predstavljena na klasičen način, vseeno pa profesorji vpletejo tudi posamezne anekdote in orišejo ozadje, ki pomaga razumeti širšo sliko. Glavni poudarek pa je na umetniškem vtisu, saj je to še vedno literarna oddaja," poudari Motnikar. Odlomke iz literarnih del tako prebirajo najuglednejši slovenski igralci: apatijo Camusevega Tujca sta nam na primer približala Aleš Valič in Uroš Smolej.

Kot da bi vam v gimnaziji predaval eden največjih klasičnih filologov
Vprašanje o ciljnem občinstvu se ponuja kar samo od sebe – a klasična dela "so vedno namenjena vsem", opozori urednik. "Res pa je, da smo oddajo ustvarjali z mislijo na dijaka –konec koncev smo v preteklosti v oddajah že obravnavali velika literarna dela, a te oddaje morda niso bile najprimernejše za šolsko rabo. Včasih se sicer izkaže ravno obratno: Kajetan Gantar pred davnimi leti ni mislil na srednješolsko občinstvo, a je bila njegova oddaja o Sofoklejevi dramatiki tako dobra, da smo jo lahko mirno uvrstili v svoj cikel."

Literarni večeri so konec koncev namenjeni tudi profesorjem. "Dobili smo precej odzivov, ki kažejo, da je naša oddaja tudi učni pripomoček: 40-minutna dolžina je ne nazadnje primerna za šolsko uro."

Povratne informacije tako bolj kot od dijakov Motnikar dobiva od učiteljev slovenščine – je pa lani dobil oprijemljivo potrditev, da je oddaja padla na plodna tla. "Ogromno odziva je bilo na lanski literarni večer v živo, ki smo ga z dijaki Gimnazije Vič in igralci organizirali na knjižnem sejmu. To je bilo tako zanje kot za nas veliko zadoščenje."

Motnikarjeva prva sodelavka je bila profesorica Iva Ciglar s kamniške gimnazije Rudolfa Maistra, s katero sta pred davnimi leti prišla na idejo za radijsko obravnavo maturitetnih del. Postopoma je krog sodelavcev razširil z imeni priznanih, cenjenih srednješolskih profesorjev in profesoric z vseh koncev Slovenije; vedno se je nanje obračal z osebnimi vabili in ne z odprtim razpisom. (Nekateri učitelji se po premisleku odločijo tudi, da nočejo sodelovati, razkrije naš sogovornik.)

Čeprav je splet tako rekoč brezmejen vir informacij o skoraj vsakem ključnem delu svetovne književnosti, pa se Arsov cikel lahko ponaša s strokovnostjo in zanesljivostjo podatkov, kar za spletne vire ne drži vedno. "Poleg zvoka, ki je unikatni adut radia, je naš adut kompetentnost profesorjev, ki soustvarjajo oddajo. Nad njimi ni urednika, ki bi posegal v vsebino. Dijaška gradiva včasih nimajo tega izhodišča."

Z eksistencializmom v novo sezono
Letošnja sezona se začenja s poravnavo "dolga" iz prejšnje: prvi dve oddaji spadata še v tretji cikel, a jih zaradi epidemije novega koronavirusa spomladi niso mogli posneti. Morda pa je primerno, da se v teh negotovih časih začne ravno z dramo absurda: Samuel Beckett nas v groteskni tragikomediji Čakajoč Godota sooči z vprašanjem smisla obstoja v opustelem modernem svetu. Eksistencialistično preizpraševanje se bo čez mesec dni lahko samo še poglobilo z Za zaprtimi vrati (torej ob drami Jean-Paula Sartra). Oddaja sama se sicer ne ukvarja s površinskimi aktualizacijami in navezavami na trenutno družbeno-politično dogajanje, je pa zanimivo, kakšne pomenske poudarke lahko določeno delo privzame v specifičnih razmerah, ki jih trenutno živimo, se strinja Motnikar.

17. novembra se bo cikel nadaljeval s programom četrtega letnika – z novelo Črna orhideja, ki jo je Edvard Kocbek umestil v partizanski kontekst. December bo posvečen poetični obdelavi mita Antigone izpod peresa velikega slovenskega dramatika Dominika Smoleta. Dramatiki cikel ostaja zvest z januarsko interpretacijo Velikega briljantnega valčka Draga Jančarja, februarja pa se bo sezona sklenila z enim od del Lojzeta Kovačiča, bodisi s Prišleki ali pa z Resničnostjo.

Ko se bo ta generacija od srednje šole poslovila, se bo oddaja najverjetneje vrnila v prvi letnik, saj šolski kurikulum skriva še veliko tem, ki bi se jih dalo poglobiti. (Vse pretekle oddaje lahko kadar koli poslušate na spletu.)