Čeprav ima za seboj že šest samostojnih pesniških zbirk, Marko Tomaš v naših krajih še ni utrjena literarna prezenca: z izjemo nekaj priložnostnih prevodov njegova poezija namreč v slovenščini še ni izšla. Ker je bil v zadnjih avgustovskih dneh gost festivala Sanje v Medani, lahko samo držimo pesti, da je bilo medsebojno literarno tipanje dovolj plodno, da si v prihodnosti lahko obetamo kakšen obsežnejši prevod. (Za "pokušino" na koncu članka prilagamo enega od prevodov njegove pesmi; v slovenščino je Tomaša prepesnila Aleksandra Rekar.)

Objavlja tudi dnevniške zapise, eseje, politične in športne komentarje na internetnih portalih Žurnal.ba in Lupiga ter v časopisu Urban Magazin. Vodil je kultno splitsko knjižnico Utopio in je prejemnik nagrade Super Cyber Story za kratko zgodbo (2004), nagrade World Music Centra iz Mostarja za najboljšega mladega književnika (2014) in nagrade Farah Tahirbegović za prispevek h kulturi Bosne in Hercegovine (2015).

Živel in delal je že v Kljajićevu, Sarajevu, Zagrebu in Splitu, trenutno pa je doma v Mostarju ... čeprav ga tisti stalni nemir že vleče, da bi spet zamenjal okolje, pravi. Največkrat razmišlja prav o naših krajih. "Nazadnje sem se v Ljubljani ustavil pozimi. In čeprav sem tukaj preživel le majhen delček svojega življenja, ko moja zavest niti še ni bila povsem razvita, se tukaj vendarle počutim skoraj ... doma."

V okviru omenjenega festivala smo se s Tomašem pogovarjali v pravljičnem Šmartnem v Brdih. Čeprav je bil po celodnevni avtobusni vožnji iz Mostarja utrujen in neprespan ("V vsakem intervjuju, ki ga dajem za slovenske medije, mora biti govora o tem, da sem sredi dneva še spal."), je fascinanten sogovorec. Več pa v spodnjem intervjuju.

Vaše biografije se vedno začnejo z isto postavko: rojen leta 1978 v Ljubljani, živi v Mostarju. Kakšne okoliščine so bile vzrok za to, da ste se rodili ravno tukaj?
Kar se tiče porekla moje družine: po mamini strani družine sem deloma Slovenec; moja babica Jerica je bila iz okolice Ptuja in še danes imam sorodnike, ki živijo med Mariborom in Ptujem. V Ljubljani pa sem se rodil, kot so se otroci v Jugoslaviji pač pogosto rojevali na krajih, ki niso imeli nobene povezave z njihovim družinskim poreklom. Država, v kateri je vladal militanten duh, je v vojski videla aristokracijo, a to je že druga zgodba. Rodil sem se na prekomandi svojega očeta, ki je bil oficir takratne jugoslovanske armije. Mamo je spoznal v Mostarju, kjer je delal pred tem; leta 1978 sta se preselila v Ljubljano.

Kako to, da se nisem nikoli vrnil? Življenje je pač šlo po svoji poti. Ko sem bil dovolj star, da sem se začel seliti sam, je država že razpadla in ni bilo več tako lahko enega mesta zamenjati za drugega.

Življenjska zgodba priča o nomadski eksistenci: Mostar, Srbija, Sarajevo, Zagreb, spet Mostar ... Se počutite nelagodno, če se predolgo zadržujete na enem samem kraju? Je življenje brez globokih korenin za vas sinonim (ustvarjalne) svobode? Je vaša generacija odraščala ob beatnikih in Jacku Keroacu?
Morda je literatura name vplivala toliko, da se mi selitev iz enega kraja v drugega nikoli ni zdela problematična ali težka. Selitve so se mi zdele naravne, klavstrofobija in oteženo premikanje, ki ju je s seboj potegnil razpad države, pa nekaj najbolj nepravičnega, simbol nelagodja, ki so ga ljudje čutili.

Ljudje, ki se ukvarjajo s psihoanalizo, bi na tej točki verjetno kaj pripomnili, a mislim, da so mi selitve prešle v kri že kot otroku, ko smo z družino tolikokrat zamenjali domovanje. Se je pa to moje seljenje na neki točki tako zaostrilo, da je začelo mejiti na psihično motnjo: dobro sem se počutil samo, če sem bil na začetku. Že po nekaj letih na vsakem kraju sem postal nezadovoljen, nemiren, ker sem že poznal način življenja, obraze in kretnje ljudi; želel sem si nekam, kjer spet ne bi nikogar poznal in bi bilo vse nova zgodba.

No, počasi sem ugotovil, da ni človek "na začetku" niti v trenutku, ko se rodi. Že z rojstvom podedujemo neko ogromno količino določil: svet na nas gleda v luči naše družine in nas potem vzgaja v kontekstu družinske mitologije. Oblikujejo te šola in mediji: nikoli zares sam ne vpijaš okolice in nikoli nisi zares samosvoje bitje. Morda je v tej zgodbi nekaj morrisonovskega, če se spomnim, da je zanikal obstoj svojih staršev in govoril, da so umrli. Vsak si v resnici želi, da bi nastal iz ničesar, da bi od nikoder padel na zemljo in bil lastna zgodba s svojo, neponovljivo mitologijo. Ampak na žalost pač ni tako, sem ugotovil.

Zdaj sem že dolgo v Mostarju, čeprav me že vleče, da bi spet kam šel. Najpogosteje razmišljam ravno o Ljubljani. Ampak ko enkrat prideš v srednja leta, ti počasi postane udobno in se ti ne ljubi več tako nonšalantno odreči vsemu, kar si v življenju ustvaril. Če so se ljudje iz vsega, kar se je zgodilo na začetku devetdesetih, česa naučili, so se naučili, da vse, kar se ti je zdelo stalno in varno zatočišče, lahko čez noč izgine ali se spremeni v nekaj popolnoma neznanega.

Formativni so bili za vas tudi Ian Curtis oz. Joy Division, pa Leonard Cohen ... Obstaja torej neka rdeča nit lepote v trpljenju. Popkultura in "visoka" poezija za vas nista dve nasprotujoči si kategoriji?
To sicer večkrat omenjajo, a sam se ne oziram pretirano na ... akademsko kritiko, če to v našem prostoru danes sploh še obstaja. Na simpatičen način mi je včasih smešno, kako vztrajno zavračajo vpliv popkulture ti zelo resni tipi, intelektualci, ki so na neki točki nase začeli gledati že kot na bronaste spomenike sredi trga v domačem mestu, in ki na tihem pestujejo željo, da bi obveljali za "nacionalne barde" in "literarne očete naroda". Popkultura se jim zdi pritlehna, nevredna njihove pozornosti, kot da to ni nekaj, kar prek množičnih medijev vpliva na kulturo mladih, ki danes pišejo.

Popkultura se mi zdi legitimen in integralen del naše kulture, saj so se ravno z njeno pomočjo naše različne kulture prepletle. Včasih so me kar naprej spraševali, ali sem hrvaški ali bosansko-hercegovski pesnik (butasto vprašanje!), najpogosteje sem odgovarjal, da se imam za angleškega pesnika, ker je name še najbolj vplival pank. Ti vplivi so nas kulturološko oblikovali veliko bolj kot pa kraj rojstva.

V vaši zbirki Zbogom, fašisti je tudi pesem Stvarno si pretjerao, Leonarde, ki se začne z verzom: "Ti i ja, Leonarde, mi smo sitni fašisti". Ljubezen je torej fašizem? Vsaka ljubezen ali samo nezdrava, obsesivna ljubezen?
Drugi ljudje se ukvarjajo z resnimi rečmi, jaz pa sem se "zapel" na stvari, ki se meni zdijo bistvene. Osnovni motor človeškega obstoja je po mojem mnenju v formativnih letih - govorim seveda o ljubezni. Iz svojih izkušenj sem ugotovil, da je ljubezen v resnici vedno vračana ljubezen do samega sebe, torej zelo egoistična drža. Rad bi, da bi bila ljubljena oseba ves čas ob tebi, in to pod tvojimi pogoji. Tega se je težko otresti: dvomim, da obstaja kak človek, ki ni niti malo posesiven. In če nihče ni popolnoma plemenit in nesebičen, ko gre za najgloblja človeška čustva - kaj ni to rahlo deprimirajoča ugotovitev? Da je življenje samo po sebi, v ciklu od rojstva do smrti, precej brez smisla?

Svojo konceptualno knjigo ste naslovili Odrastanje melanholije. Melanholija torej ni neko čustvo, ki bi se ga preraslo - Weltschmerz v odnosu do sveta ostaja. Kako se transformira z odraščanjem?
Melanholija z leti samo spreminja obliko; ne more izginiti samo zato, ker smo zdaj menda odrasli in izobraženi ljudje, ki vedo, kako je treba živeti. To samo pomeni, da smo toliko zapolnili svoj čas, da nas ne okupirajo več take "trice i kučine", kot temu pravimo pri nas (slama in pleve, op. n.). Moj boter je temu rad rekel: "Dokon um - đavolje igralište." Človek v življenju samo menja oblike melanholije: vedno se mi je zdelo zanimivo opazovati, kako se nekateri ljudje starajo in menjajo svojo obliko boja z eksistenco. Tam proti koncu se tudi najbolj zagreti komunisti in anarhisti počasi približajo veri ... Kaj je to drugega kot nova oblika melanholije?

V vaših intervjujih sem zasledila, da ne marate polemizirati o "trenutnem stanju poezije" v Mostarju, v BiH-u, na Balkanu, o relevantnosti poezije v 21. stoletju ali o prihodnosti poezije. Zakaj? Ker nočete podajati splošnih sodb? Govoriti o generacijah in šolah?
Pa kdo so ti tipi, ki teoretizirajo o književnosti? S celo vrsto drugih idiotov so sodelovali pri ustvarjanju sveta, kakršen je danes - v popolnem kaosu. Stoletja sistematizacije so torej proizvedla kaos. Mogoče je neumno, da zdaj skušam privzemati neko držo potujočega trubadurja, ampak točno tako je poezija nastala. V zadnji zbirki, Crni molitvenik, sem se začel poigravati s temi postopki - banalnost sem privzel kot legitimen literarni postopek, da vidim, do kakšne mere bo kdo literarno tolmačil moje namere. Ne pravim, da mi je uspelo, ampak to konec koncev ni pomembno.

V literaturi bi se rad ukvarjal s tem, česar ljudem v zahodnem svetu primanjkuje. Odtujenost, ki jo ustvarjamo na različne načine, in osamljenost sta v paradoksalnem odnosu s tem, da smo neprestano priklenjeni na napravice in da imamo ves svet v vsakem trenutku v žepu. V mojem kratkem življenju se mi ljudje nikoli niso zdeli bolj osamljeni, kot so zdaj. V književnosti se mi je vedno zdelo najpomembneje, da lahko komunicira z ljudmi, da je prijateljska - kot bi ljudje morali biti drug z drugim. Če mi uspe s kom prek poezije vzpostaviti stik, lahko morda v njej najde zrno utehe. In uteha se mi v tej vsesplošni osamljenosti zdi najpomembnejša kategorija. Kako naj torej s tega položaja polemiziram s komer koli, ki se jemlje resno do te mere, da je njegov edini cilj v življenju, da se po smrti prelevi v bronast spomenik?

Niste samo pesnik poezije, lirik, pač pa politični in športni komentator ter kolumnist za spletne portale. Je to do neke mere posledica nuje - samo od poezije je pač težko živeti - ali pa še en način iskanja stika, utehe, kot temu pravite? Kolumne na spletu imajo najbrž širši krog bralcev od poezije.
Zanimivo je, da sem ravno prek poezije prišel do položaja, da sem lahko kolumnist in komentator. V teh totalitarnih družbah, v katerih živimo, imam stalno potrebo, da ljudi namerno provociram. Fascinantno je, da lahko en človek pritisne na točno pravi gumb, izbere točno pravo besedo, da se zaradi nje razburi ves narod. In ljudje v tem ne vidijo ničesar problematičnega: ne vidijo, kako so bili potisnjeni v stanje konstantne razdraženosti.
Seveda pišem za svoje preživetje, a imam enako iskrene motive kot pri pisanju poezije, tudi če pišem o športu. Ljudi je najlažje podrezati prav prek nacionalne mitologije, ki jo konstruiramo okrog športa. V svojih letih novinarskega dela sem ugotovil, da narod lahko ropaš, posiljuješ, mu zažigaš vasi in rušiš mesta - ne smeš pa se dotakniti njegovih mitov. Če si to drzneš, grejo vsi domov in volijo iste ljudi, za katere volijo že milijon let in so bili aparatčiki že v prejšnjem sistemu. Če napišeš, da je neki tip, ki je nesporna nogometna legenda in narodni heroj, odigral slabo tekmo in da bi ga bilo morda treba posaditi na klop, izbruhne kaos. S sociološkega vidika se mi to zdi zanimivo - težko rečem, da me moti, ker sem postal že ravnodušen, ampak rad pa živciram ljudi.

Za zbirko Bosanski portreti ste napisali knjigo Ivica Osim, biografijo slavnega nogometaša. Pojasnite mi povezavo med poezijo in nogometom. Nogomet je pogosto katalizator za ozko zamejena patriotska čustva, kar se zdi v nasprotju z vsem, za kar se zavzemate.
Zanimivo se mi je zdelo obdobje razpadanja nekdanje države in to, kakšno vlogo so v tistem trenutku igrale številne javne osebnosti - s kakšno lahkoto so menjale svoja jugoslovanska načela za ozka nacionalistična in prešle na stran tistih, za katere so mislile, da bodo na koncu zmagovalci. Ivica Osim je bil edini človek, ki tega ni naredil. Pa je, realno gledano, selektor nacionalne nogometne reprezentance za premierjem druga najpomembnejša oseba v vsaki evropski državi (če upoštevamo, da so predsedniki večinoma razvaline in zgolj figure, kot kralji). Zato bi moralo biti silno pomembno, kako se ta oseba vede v ključnih trenutkih: če bi se ljudje takrat namesto k prvemu možu ozrli k Ivici Osimu in sledili njegovemu zgledu, bi se stvari morda obrnile drugače.

Ko se je začela vojna v BiH-u, sem živel v Srbiji in Osimove novinarske konference se spominjajo vsi, ki so imeli takrat kaj vesti. V Srbiji ni smel nihče javno niti pisniti o tem, kaj se dogaja; tudi poznejše velike zvezde demokracije se proti Slobodanu Miloševiću niso borile zato, ker je vodil vojno, ampak zato, ker je vojno izgubljal (govorim seveda o pokojnem premierju Đinđiću). Nihče ni bil proti vojni; edini, ki je takrat stopil pred javnost takrat že SR Jugoslavije in spregovoril o tem, kaj se dogaja, na koncu tako zelo človeško zajokal in dal odpoved, je bil Osim. Že samo to je dovolj velik razlog, da se o njem napiše knjiga. Ko sem preučeval njegovo življenje, sem ugotovil, da je tiste vrste človek, ki bi lahko bil pozitiven mit, ki ljudem pokaže, da so lahko boljši in da je tudi svet morda lahko boljši.

V zadnjih letih ob omembi Mostarja pomislim na odličen film Boba Jelčića, Obramba in zaščita. V njem je mesto pokazano kot skrajno klavstrofobičen, utesnjujoč kraj, kot mesto, razdeljeno pod dve oblasti, ki se ne moreta zediniti niti okrog nekaterih eksistencialnih osnov. Kako ga doživljate vi? Zbirko ste naslovili Bulevar narodne revolucije, po ulici, ki deli Mostar na dva dela ...
Tudi meni se Jelčićev film zdi odličen, čeprav ni samo film o Mostarju. Silno zanimivi so se mi zdeli odnosi med ljudmi, na primer med zakoncema: njuno razmerje je v celoti povedano s tišino, napetostjo. Ljudem ni bilo jasno, zakaj za vraga se protagonist v filmu petkrat ubije. Pa, idioti, kolikokrat na dan vsak med nami pomisli na samomor, pomisli, da bi lahko izginil z obličja zemlje? Koliko majhnih smrti je v naših vsakodnevnih dejanjih, ko ubijemo osebo, kakršna smo bili do takrat, in postanem nekdo drug? Ta vprašanja so univerzalna in niso vezana zgolj na Mostar.

A vrniva se k mestu: Mostar ni eden, obstajata dva, morda celo trije ali štirje Mostarji. Vsaka družba je vertikalno in horizontalno razdeljena na milijon plasti. Mostar je tukaj samo paradigma: onkraj politične delitve obstaja tudi tretji Mostar, ki se giblje po svojih ulicah in se ne meni za razdeljenost, ki je še najbolj vidna na televiziji. Teh političnih predpostavk ne vidiš, če pri njih ne vztrajaš zavestno.

Letos smo zaznamovali 20-letnico genocida v Srebrenici. Politiki vseh treh etničnih skupnosti pred volitvami še vedno posegajo po nacionalistični retoriki, etnične delitve so še vedno močne, glavni ustvarjalci tega zločina niso bili obsojeni. Mislite, da na Balkanu obstaja možnost, da ljudje lahko uzavestijo svojo zgodovino in živijo naprej v slogi?
Ne vem, zakaj bi se jaz s komer koli pobotal, ker se nisem z nikomer bojeval. Nikomur nisem požgal hiše in tako dalje. Ogromno ljudi ima podobno stališče: nihče noče nase prevzemati odgovornosti za to, kar je počela etnična skupnost, kateri na neki način pripada. Težave imam z nečim drugim - s tem, kako se Srebrenica politizira, na kakšen način jo tisti, ki imajo polna usta genocida, izkoriščajo za pritlehne, dnevnopolitične namene. Dobro vemo, kaj stoji za posameznimi politiki, to je v prvi vrsti ekonomski interes - to, čemur pravimo tranzicija in zaradi česar je nacionalizem denimo na Hrvaškem, ki je danes bolj ali manj etnično čista, še vedno tako razbohoten. Ljudi je veliko lažje poenotiti, homogenizirati v neumnosti kot v nekem konstruktivnem smislu.

Tranzicija je obdobje, v katerem je vsaka oblika ekonomskega obnašanja legitimna. Slišal sem zgodbo o nekem tipu, nekdanjem kriminalcu, ki je bil že večkrat v zaporu. No, ta človek si zgradi hišo. Prišli so ga preverjat, ali gradi na črno - imel je vse potrebne papirje - in ko so ga vprašali, kaj je po poklicu, se je malo zamislil, nato pa odgovoril: ekonomist. Evo, točno to. To je bilo legitimno vedenje v času tranzicije: kraja do skrajne meje, ko si določeni posamezniki nagrabijo dovolj, da se zbojijo za svoje bogastvo (saj so edina tarča za naslednjo generacijo lopovov), se lotijo gradnje močne države, da bi jih ta zaščitila pred tipi, kakršni so oni sami. Ta princip se skriva za nacionalizmom in za vojno, ki se je zgodila na območju nekdanje Jugoslavije. Če v 21. stoletju govorimo o nečem, kar bi morali prebroditi že davno, nimam drugega zaključka, kot da se svet globalizira v neumnosti, da ljudje ne bi videli, kaj se dogaja v ozadju hujskaštva.

Eni so patrioti, drugi se hočejo odcepiti ... briga me, zaradi mene BiH lahko razpade tudi na 50 delov. Vsakemu, ki hoče lastno državo, bi jo dal. Kar se je zgodilo v Srebrenici, v Sarajevu, Mostarju, Banjaluki, Foči ... to se ne sme nikoli več ponoviti. Ne poznam nobene države, nobene teorije o krvi in ozemlju, ki bi opravičila ponovno odpiranje te zgodbe. Naša družinska hiša v Mostarju na istem mestu stoji že tristo let. S tem se nočem hvaliti, da sem neki stari Mostarčan, kot se nekateri radi, pač pa hočem reči, da je bila že v več državah in ureditvah, kot jih lahko preštejem. Pa je Mostar še vedno Mostar in moja hiša še vedno moja hiša.

Zanimiv se mi je zdel vaš pesniški cikel Agatina pisma, v katerem je prvoosebni subjekt Poljakinja, ki je odraščala na mestu, kjer je bil med drugo svetovno vojno židovski geto. Zakaj ste privzeli ženski glas?
Zanimalo me je, ali zmorem pisati z ženskim glasom na način, da bo to prepričljivo. Cikla pa sem se lotil, ker sem od neke Poljakinje, ki ji je bilo v resnici ime Agata, slišal zgodbo o mladih judovskih romarjih, ki hodijo v Varšavo. Pozneje sem ugotovil, da to ni zgodba o židovskem getu, ampak zgodba o nas - na primer o odnosu mladih v Mostarju do partizanskega spomenika, o našem odnosu do nečesa, iz česar bi morali potegniti kakšen nauk.

Ko sem pisal te pesmi, sem se ravno razšel s svojo ženo; s pisanjem o Agati sem verjetno pisal predvsem o sebi in svojem zakonu, malo pa tudi o nekdanji ženi in o tem, kako se je morala počutiti ob vsem, kar se je dogajalo med nama. Koncept je bil, ustvariti nekakšen mikroroman v verzih - pesmi o ženski, ki je nesrečna zaradi svoje dediščine, torej zaradi tega, ker je odraščala med duhovi mesta, pa tudi zaradi svojih lastnih odnosov. Spregovoriti sem hotel tudi o tesnobi, o kateri ves čas pišem - to je osnovna čustvena črta, ki združuje ljudi, ki jih srečujem.

Fantastična je tudi pesem, naslovljena preprosto Marko Tomaš. Začnete jo takole: "Marko Tomaš je samoubica / Marko Tomaš je nužno zlo / On je paučina i pretežak kofer". To v marsičem spominja na Tomaža Šalamuna in tisto njegovo slavno "ti si genij tomaž šalamun / ti si sijajen ti si lep / ti si visok ti si velikan / ti si mogočen ti si veličasten." Je imelo Šalamunovo avantgardno pesništvo na vas kakšen vpliv?
Obdržal sem njegovo ironijo, a sem jo obrnil na glavo. Domišljam pa si, da je on svojo pesem napisal iz istih razlogov, kot sem jaz svojo: to je pesem, uperjena proti človeškemu licemerstvu in naši malenkostni, pritlehni potrebi, da drug drugega ocenjujemo, si iščemo in pripisujemo napake ... Tako nihče ne more živeti zares svobodno. Pa kaj te briga, če se je sosed napil in padel v jarek? Hvalabogu, da je ostal živ, ne pa da mora cela vas o tem še en mesec govoriti. Sem morda boljši človek in uglednejši član družbe, če se je to zgodilo njemu in ne meni? Napisal sem pesem, da bi pokazal, da nihče o meni ne more reči ničesar tako slabega, kot lahko rečem sam o sebi.

Pesem Ko se vrnem iz vojne je za založbo Sanje prevedla Aleksandra Rekar.

KO SE VRNEM IZ VOJNE

Morda bi moral oditi v kako vojno.
Pravi moški v pravi moški situaciji.
Predvidevanje prihodnosti mi ne gre več od rok.
Alkoholizem zdravim s konservativno metodo.
Poskušam namreč prenehati postopoma.
Kako je v moje verze vstopilo morje?
Kako to, da sem vzel puško?
Obraz v mahovju, vonj neznane zemlje.
Sanjam agave, najini imeni, vrezani v enega od listov.
Pogrešam te.
Ko se bom vrnil iz vojne, te bom ubil, sedel na kavč,
prižgal cigareto, te pustil krvaveti na preprogi.
Danes sem jedel polže. Kako smo končali tukaj?
Daleč je, predaleč.
Na podlaket sem si vtetoviral tvoje ime.
Ne bo ti všeč.
Naj morda poskusim opisati nebo? Mislim, da sem včeraj
ubil človeka.
Ko se vrnem iz vojne, bom ubil vse, ki so te zapeljali,
medtem ko me ni bilo,
ubil jih bom pred očmi najdražjih, tako kot so oni
ubili mene, ko so se plazili med tvoja stegna.
S pisanjem imam težave
S črvi.
Z ognjem.
S pohabljenostjo.
In vendar,
najbolj s črvi.
Žal mi je drevesa, ki smo ga včeraj podrli.
Muci, me imaš rada?
Danes dežuje.
Kmalu gremo v gozd.
Narava je lepa.
Ko se vrnem iz vojne, bom izdeloval skulpture iz žice,
mirno kosil travnik, vzgajal vrtnice,
v šatulji čuval tvoje srce.
Ves sem polepljen z blatom
Poslušamo radio.
Žalostna pesem za žalostne vojake.
Neki ubiti deček me je gledal naravnost v oči.
Scal sem kri.
Pravijo, da sem prehlajen.
Ko smo prispeli do morja,
se je kapetan ustrelil v sence.
Dajejo nam obroke žganja in marihuane.
Mnogi med nami so neutolažljivi.
Navlekli smo se na smrt.
Pišem ti pesem,
pričakuj jo v naslednjem pismu.
Na nočni omarici moja slika v uniformi.

Ana Jurc